Pazite se črne Marjance

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. december 2020 / 09:40  

Toliko veselja so imeli vojaki, ko je na večer v kranjsko kasarno prihajala Marjana Šivovc, znana kot črna Marjanca, in toliko težav v dneh, ki so sledili. Pred več kot sto petdesetimi leti je taista tudi orožnikom povzročala nemalo problemov. Več o ljudeh in dogodkih, ki so nekoč polnili sodne spise in časopisne stolpce črne kronike, na aktualni razstavi Gorenjskega muzeja z naslovom Ako ne pridete, vas privedejo orožniki!, ki je na ogled v Mestni hiši v Kranju.

Bilo je pred nekaj desetletji, ko se je policistom reklo še miličar, kar je skrajšano pomenilo može v modrem – no, pripadnike ljudske milice. Enemu izmed njih se je prometni prekrškar v manjšem kraju na Gorenjskem pritožil, zakaj zmeraj ujame prav njega. Mož postave, po rodu iz drugega dela takratne države, ga je podučil: »Šta se žališ, pa ne kačim te ja, kači te zakon.« (Kaj se pritožuješ, ne lovim te jaz, lovi te zakon.) V teh čudnih časih, ko zaradi raznih ukrepov in odlokov, ki jih vsled prizadevanj za zajezitev epidemije narekuje oblast, in za teh spoštovanje dodatno skrbijo inšpektorji, redarji in organi pregona, se zapisanemu – malo za šalo, malo zares – lahko le nasmehnemo.

O tem, kako je bilo v preteklosti na Gorenjskem s kršenjem zakona, splošno veljavnih družbenih pravil in postav, ko za spoštovanje teh niso skrbeli niti policisti niti milica, ampak orožniki, govori aktualna razstava Gorenjskega muzeja z naslovom Ako ne pridete, vas privedejo orožniki!

»Za dobro popotnico po razstavi boste najprej spoznali orožnike. Mlade moške lepega vedenja in bistre pameti, ki so lovili hudodelce in skrbeli za spoštovanje zakonov. Le zapomnite si kakšno ime … V nadaljevanju vam bo znanstvo z žandarmerijo prišlo še kako prav!« nas v uvodu opozorita avtorici razstave, kustosinji Gorenjskega muzeja Barbara Kalan in Anja Poštrak, s katerima smo se sprehodili med najhujšimi hudodelci: roparji, vlomilci, sleparji in rokovnjači. Srečali smo se s ponarejevalci denarja, se spoznali z ilegalno žganjekuho, izvedeli marsikaj o potepuštvu, divjih lovcih ... In kaj je bila največja težava prodajalk ljubezni. Govora pa je tudi o prometnih nesrečah, poplavah in še čem.

Stoletje z orožniki

Zakaj in kako torej v muzejsko razstavo »predelati« črno kroniko? Kustosinji Barbara Kalan in Anja Poštrak sta ustaljen avtorski tandem, ki je v zadnjih letih pripravili že več zanimivih postavitev – lani sta se na primer ukvarjali s časom na razstavi Vzemi si čas. Ko sta v arhivih in starih časopisih iskali podatke in gradivo, nista spregledali tudi vrsto zanimivih in z današnjega gledišča precej bizarnih zapisov na temo črne kronike. Nemalokrat sta se ob njih tudi nasmejali. Da je prava iskrica vedno dovolj za idejo, sta prepričani. Izbrali sta čas od sredine 19. stoletja, ko so na Gorenjskem organizirali prvo orožniško postajo, in skoraj sto let njihovega obstoja, vse do konca druge svetovne vojne. »Da si lahko postal orožnik, si moral biti polnoleten, a ne prestar. Brez žene. Brez otrok. Lepega vedenja. In še posebna zahteva: znati si moral brati, pisati in računati,« med drugim preberemo na razstavi. Ne, vsakogar res niso vzeli za varuha reda.

»Odločili sva se, da razstave ne bova postavili kronološko, ampak jo bova zasnovali po posameznih temah, vsaka izmed njih pa bo zaključena celota. Nabralo se jih je kar dvajset,« Kalanova pojasni koncept njunega dela, Poštrakova pa dodaja, da so jima sprva nekaj težav delali manjkajoči predmeti, ki sodijo k vsaki razstavi, saj bi bila samo z arhivskim gradivom ta lahko nekoliko dolgočasna. A sta bili tudi pri tem iznajdljivi, pridobili sta tako zanimive predmete, od »tolovajevega« kolesa, hladnega orožja, pušk do beraške opreme, ukradenih žepnih ur, lisic za vklenitev, orodja za ponarejanje kovancev, celo stare priprave za žganjekuho. To seveda niso predmeti neposrednih kriminalnih dejanj, jih je pa moč povezati s posameznimi temami.

Da bi bila razstava še zgovornejša, sta pri večini tem, ki sta jih dodatno dopolnili s provokativnim naslovom, iz konkretnih kriminalnih primerov ali nesreč izpeljali tudi namišljeno zgodbo. »Tako sva nekoliko obogatili suhoparen zapis iz sodnega spisa ali časopisa. Je pa zanimivo, da so bili za razliko od današnjega varovanja podatkov včasih omenjeni ljudje s polnimi imeni in celo naslovi,« pojasnita sogovornici.

Med »akcijo« kuharja in dekle zagorelo

Sredi 19. stoletja so bili rokovnjači, ki so se raje potikali po gozdovih kot pa služili cesarsko vojsko, strah in trepet v gozdovih Udin boršta, v okolici Dupelj, Zgornje Besnice in Smlednika ter v hribih okrog Kamnika. Najbolj nevarna med njimi sta bila Janže Košir - Kljukec z Jame, še bolj znan pa je bil Franc Ziherl - Dimež iz Gorenje Save. Ljudje so si oddahnili šele, ko so v časopisu potrdili, da je zgorel v nekem požaru.

Kljub manj razvitemu prometu, kot je danes, je tudi nekoč prihajalo do prometnih nesreč. »Največkrat so bile krive stare luknjaste ceste in prehitra vožnja z vozovi, število nesreč pa se je še povečalo, ko so se v prometu pojavili kolesarji, ki so bili pogosti povzročitelji,« pove Kalanova in posebej poudari železniško nesrečo dveh tovornih vlakov na kranjski železniški postaji na začetku prejšnjega stoletja. Pogoste so bile tudi nesreče v gorah, ko je kakšen gornik zdrsnil ob neprimerni opremi ali nabiranju prepovedanih planik.

Časopisne strani kronike so polnile tudi vesti o naravnih nesrečah, kot so vremenske neprilike, snežni in zemeljski plazovi, poplave. Ko je gorelo pri Čopu v vasi Grad na Bledu, so prvi na pomoč priskočili kar turisti, ki so podajali vedra z vodo iz jezera.

Če se vrnemo še nekaj sto let nazaj v 17. stoletje, je gorelo v mestni »kruharni« v Škofji Loki, kjer sta sicer poročeni kuharski predstojnik Sebastijan Perko in dekla Maša nečistovala. »Perko je nosil luč, ki jo je postavil na tram. Kot v slabem filmu sta ljubimca med ljubezenskim tresenjem zadela tram in luč je padla na tla, ki so bila nastlana s slamo ter senom ...« beremo.

»Iskali sva predvsem zgodbe, ki bi lahko bile zanimive in jih je bilo mogoče, kot take tudi predstaviti. Razstava torej ni raziskava in analiza nesreč, umorov, kriminala in njih posledic v določenem času na Gorenjskem,“ ob tem pove Poštrakova, da torej niso pomembne letnice, ampak dogodki.

Pijančevanje dela škodo

V delu, ki govori o prostituciji, izvemo, da so v kasarni v Kranju nekateri vojaki zboleli za sifilisom. Kriva je bila prostitutka Marjana Šivovc, znana kot črna Marjanca. Kranjsko županstvo jo je večkrat obsodilo na izgon v občino Stražišče, kjer je bila rojena, kakšen dan ali dva pa je preživela tudi v zaporu.

Grozljivi so opisi detomorov, ki jih na Gorenjskem prav tako ni manjkalo, umorov, ki jih je pogosto povzročil tudi alkohol. Žganjekuha je bila zelo razširjena in pijančevanje je med ljudmi naredilo precej škode.

Seveda so bili vselej na delu tudi tatovi, ki so vlamljali v hiše, kradli obleko in denar, njihove tarče pa so bile tudi gostilne in različne prodajalne. Sodišča so obravnavala številne prijave kraj. Najbolj znan je bil zagotovo Tone Hace, ki so ga ujeli leta 1940 v Kranju in je bil obsojen na dosmrtno ječo, a je bil po koncu vojne izpuščen. Pozornost pritegne fotografija orožnikov Megleta in Kremžarja iz bolnišnice, saj je Hace oba ranil, preden sta ga obvladala. Ena najbolj prefriganih slepark je bila tudi Ivana Javoršek, imenovana vodiška Johanca.

Orožniki so imeli tudi veliko opravka s krivolovom in ljudmi, ki niso lepo ravnali z živalmi. Mučenje živali je bilo prepovedano. Ob ponarejevalcih denarja, najbolj znan je bil zagotovo slikar Leopold Layer, se razstava zaključuje z zgodbo, ki je še kako aktualna tudi v današnjem času. Tema ima naslov Dolg jezik in težke besede, gre pa za tožbe zaradi razžalitve časti in dobrega imena posameznikov. V kar dve taki tožbi je bil vpleten pisatelj in profesor na kranjski gimnaziji dr. Ivan Pregelj. Češ da je nekdo med poukom omenjal, da Slovence lahko rešijo le Rusi, pa ga je drugi zatožil ravnatelju, a da je vse skupaj laž … Skratka zadeva je pristala na sodišču. »Mentaliteta tožarjenja vsekakor ni od včeraj,« je ob tem pomenljiva Anja Poštrak.

Razstavo je na zanimiv način v dvajset otočkov oblikovala Tjaša Štempihar, ki je podpisala tudi oblikovanje izvirnega kataloga k razstavi, ki nam posamezne teme še dodatno osvetljuje. Razstavo si je za zdaj moč ogledati do 29. decembra, postavljena pa bo tudi še v prvih mesecih prihodnjega leta. Seveda pod pogojem, da bodo galerije ostale odprte.