Šef kuhinje

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 18. november 2020 / 18:42  

Otroci so me navdušili nad kuharsko oddajo MasterChef Slovenija. Sprva sem prisedla, ker so me povabili, naj gledam z njimi. Potem me je pritegnilo.

Tekmovalci so bili zelo mladi, nekateri so bili profesionalni kuharji, drugi čisti amaterji. Po tem, ko so pripravili potico, so me osvojili. Mogoče zato, ker bi jo znala pripraviti tudi jaz. Všeč mi je bilo kuhanje brez besed, kot pantomima. Vodja je kuhal, drugi so sledili. Če vodji zaupajo in ta ve, kaj dela, potem mu skupina sledi. Če je vodja raztresen in materije ne obvladuje, tudi skupina ni povezana, enotna. To velja povsod, mar ni tako? Polfinalne pare so izbrali tekmovalci sami. Takoj se je vedelo, kdo je v prednosti, in finalista sta postala pričakovana tekmovalca. Izkušen profesionalni kuhar in navdušena mladenka, ki ji ideje bliskajo iz glave in izpod prstov. Za presenečenje so poskrbeli sodniki, ki so naknadno izbrali še tretjo finalistko, ki se je pred tem že poslovila. Položaj je bil pravzaprav napet, saj so bile ocene, pretvorjene v točke, dokaj izenačene. Gledali smo tekmo med izkušenim modernim kuharjem, ki si je zamislil strategijo in postopno stopnjeval svoje izdelke. Navdušil je s predjedjo, pri glavni jedi je malo popustil in pri sladici je zopet ponudil več. Sodniki so bolje ocenili dovršenost, elegantnost. Lahko bi rekli z oguljeno frazo, manj je več. Manj, a tisto popolno. Druga tekmovalka je bila mlajša, navdušena. Pokazala je polno idej, več kot zmagovalec. Njeni krožniki so bili popolnoma odklopljeni. Česa takega sodniki morda še niso videli niti okušali. Gotovo je pri vseh tekmovanjih tako, da je bolj cenjena perfekcija, popolnost, dovršenost kot inovativnost. Morda je bila Istranka preveč drzna za sodniško ekipo. Vendar menim, da je zmagovalec pokazal več. Tekmovanje je bilo dolgo, skuhali so veliko jedi in gledali so celoto. Tudi jaz bi se glede zmagovalca odločila enako.

Ali sem povzela kakšno jed? Sadne in slane zavitke pečem zelo pogosto, štruklje kupujem. Ne lotim se jih, pa še sama ne vem, zakaj. Pogosto jih jemo, in če jih kupuješ, sploh niso poceni. Po polfinalnem kuhanju sem se opogumila in pripravila štruklje sama. Skutne s peteršiljem, tako kot je to naredil zmagovalec. Elegantno in z lahkoto je vihtel testo. Štruklji so bili skuhani čisto po šolsko, tako so ocenili sodniki. Moti me edino alufolija, v kateri so jih kuhali na tekmovanju. Imam občutek, da ima cela jed okus po tej kovini. Raje uporabljam kar kuhinjsko krpo, cunjo. Tudi moji štruklji so uspeli. Torej, tehnologijo sem povzela po kuharskem šovu, z nadevi bom eksperimentirala sama. Druga stvar, ki jo bom povzela, je kiš. Nisem vedela, da ima slana pita tako imenitno ime. Kiš bojda izvira iz Francije. Slano testo za pito, na katerega naložiš, kar pač imaš, preliješ z razžvrkljanimi jajci s smetano in spečeš. Če bom ti dve jedi pogosto pripravljala tudi doma, je bil šov vreden ogleda. Pa še zabavno je bilo.