Tvoje ljubosumje

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 17. november 2020 / 17:56  

Njen izbruh: »Ojoj, tega ne morem več prenašati – stalno sumničenje, kje si bila, s kom si bila, tisti tip te gleda, zakaj si se tako prijetno smehljala najinemu prijatelju, kaj si mu povedala, spet imaš mini krilo … Ves čas me kontroliraš, izmišljaš si zgodbe, bolj, kot ti razlagam, da nimam nikakršnega namena imeti drugega, bolj si živčen. Sploh če kam grem. Nikogar nimam, a razumeš. Imam dovolj skrbi z družino, službo in še s teboj. Nehaj. Popolnoma miren si samo dva tedna na samotnem otoku v Jadranu, kjer smo samo naša družina. Enkrat sem zamenjala službo zaradi tvojih izpadov, sedaj je ne bom več. Izgubila sva skoraj vse prijatelje.«

Njegov film, ki se mu vrti v ozadju: »Zakaj je ni domov? Le kje hodi? Drugi moški jo opazujejo in ona koketira z njimi. To vidim. To je dejstvo. Izzivalno se uredi zanje. Njen vodja ji daje naloge, da jo večkrat vidi. Z vsemi je prijazna, z mano tudi, ali pa tudi ne, saj občasno kar znori, ko jo sprašujem. Ne, ne, prav gotovo ima nekaj za bregom in bo odšla z drugim. Nič ji ni mar zame in za družino, važno, da se druži z drugimi moškimi. Stalno premišljujem o njej in kdaj bo odšla.«

In kakšna so dejstva? Ona živi običajno življenje. Vendar njej se res lahko zmeša od njegovega ljubosumja in res lahko odide, ker ne zdrži več vsakodnevnega sitnarjenja in 'najedanja'. Postaja ji nevzdržno. Preprosto ni moč živeti ob tem terorju. On pa je res trdno prepričan, da ima ona drugega (celo več) in da bo odšla. Še bolj je pa res, da on strahotno trpi.

Njen notranji svet: najprej je bila leta in leta potrpežljiva, bolj je mislila na družino kot nase, tolažila se je, da bo minilo ali da bo vsaj z leti lažje. Nato je padla v obdobje obupa, v zadnjem času pa je začela čutiti jezo in pravi bes ob njegovih obtoževanjih. Njegov notranji svet: misli o njej mu nekontrolirano švigajo po glavi, ne more se ustaviti, da si ne bi ustvarjal novih in novih scenarijev o njej. V resnici in tam globoko nekje v njem odzvanja: odšla bo, pustila me bo, nisem dovolj dober zanjo, ostal bom sam, groza me je samote, nikomur ne pripadam, ne samo ona, nihče me nima rad, odšla bo, odšla bo, nima me rada, sam, sam, sam. Groza samote ga bo uničila, razžira in ubija ga od znotraj. Ti občutki samote so celo hujši kot žalost in strahovi. Čista praznina brezupa.

On sebe ne bo rešil z njeno prisotnostjo, temveč s prevzemanjem odgovornosti za lastna čutenja, ki so v njem. To je v njem. Nekje se je naučil teh stanj. Nekje nekoč ga je nekdo zapustil (lahko samo v čustvenem smislu) in sedaj se mu ob ženi ponavlja zgodba. To je njegovo. Seveda pa mu bo mnogo lažje, ko mu ona zagotovi, da bo z njim, da bo ob njem, ko se bo soočal s svojim razbolelim notranjim svetom. Ona pa bo prevzela odgovornost za svoje jezo in ugotovila, kaj je v njej, da je bila leta in leta tako zelo potrpežljiva.