Sočasni svetovi Metoda Frlica

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 8. november 2020 / 15:07  

To je ena od tistih knjig, ki se jih človek najbolj razveseli. Delo Metoda Frlica spremljam že več kot 40 let. Že od druge polovice osemdesetih, ko je bil ob bratu Branetu Frlicu in Janezu Ramovešu član kulturno-teroristične skupine Ne bom oprala teh krvavih madežev. Ta pa je s svojimi nastopi, danes bi rekli performansi, večkrat razburila tedanjo etablirano kulturniško in tudi politično sceno. Štirideset let pozneje je Metod eden najbolj prepoznavnih slovenskih kiparjev, Janez Ramoveš pa po svojih pesmih v poljanščini enako prepoznaven med slovenskimi pesniki. Tudi Brane Frlic, ki nas je velikokrat očaral s svojimi nastopi in petjem svojevrstnega poljanskega bluza, je šel svojo pot, ta pa se je žal prekmalu končala.

Poglejmo v knjigo. Na začetku se nam prikažejo najbolj udarna in aktualna dela, kiparske kompozicije, ki upodabljajo Metodov avtorski pogled na nekatere najbolj aktualne fenomene našega časa: Angel-a Merkel, angel Evrope; Naj živi kralj.!? (Donald Trump); Edward Snowden, heroj!; Slavoj Žižek, diham in pišem … Najbolj strašljiva pa se mi zdi velika kompozicija z imenom Strah Evrope (2018). Avtor je na šahovnico postavil 64 v črno zakritih in nosečih muslimank. Za Evropejce, ki imamo vse manj otrok, je ta upodobitev več kot zgovorna, ustrašimo se tistega, kar obeta, v vsakdanjem življenju Evrope pa dobiva vedno nove aktualizacije. V dneh proti koncu oktobra 2020 so to krvavi napadi islamskih teroristov v Franciji … Sredi knjige se nam med drugimi odpre pogled na Metodove fontane. Že vrsto let se vozimo mimo tiste, ki je postavljena sredi Gorenje vasi (Ljubezen v času murenčkov, 2010), še dlje stoji njena vrstnica pred tovarno Marmor na Hotavljah (Koitus, 1989). Tista, ki stoji na osrednjem trgu v Trzinu (Pomlad, 2008) in jo je naročil tedanji župan Tone Peršak, je bila povod za Glasovo prejo z avtorjem in naročnikom. Posebno močan je Metod v portretu. Pa naj gre za portrete, ki so v zasebni lasti (med njimi je tudi moj), ali pa za tiste, ki so na ogled kot javni spomeniki. Osrednje mesto pripada Aleji zaslužnih Ločanov v Škofji Loki, v parku ob Državnem zboru v Ljubljani pa stojijo spomeniki Stanetu Kavčiču, Francetu Bučarju in Janezu Stanovniku … Najbolj sam svoj pa ja avtor v upodobitvah, ki so same sebi namen. Takšna je Mišična masa (2006) na naslovnici, še več pa jih je znotraj knjige. Moj poklon avtorju in založbi Modrijan.