Koronavirus in mi, 2. del

Po kosilu sem usposobil oksimeter in ga preizkusil. Špeli je pokazal 99, meni pa 98. Nataknil sem si gumijaste rokavice in masko ter napravico odnesel v pritličje k mami.

»Tule prižgeš, potem pa se takole uščipneš za prst. Tale oranžna črtica skače, če v redu meri. Ko začne piskati, pa pogledaš, koliko kaže. Evo, 96 je še v redu, če pade na 90 ali manj, je pa kriza.«

Obljubila mi je, da si bo sama vsaki dve uri merila kisik v krvi in da naju bo takoj poklicala, če bi vrednost padla prenizko.

Ko sem se vrnil v stanovanje, sem odvrgel rokavice v koš, si razkužil roke in nazadnje snel še masko. Špela me je čakala na kavču s čajem v roki: »Ti, dajva midva futer kar na netu naročit', da ne teživa prijateljem!« V spletni trgovini sva naročila tedensko zalogo vsega, kar bi sicer običajno šla v dveh rundah iskat v najino priljubljeno trgovino.

Popoldan in večer sva v glavnem preživela ob brskanju po različnih spletnih servisih s podatki o covidu, kjer sva iskala in prebirala razpoložljive podatke o zdravljenju, simptomih, možnih zapletih, znakih, na katere je treba biti pozoren, in podobno, otroci pa so se tako ali tako zabavali po svoje. Mami sva na dve uri težila po telefonu glede počutja, vrednosti kisika, ali je kaj jedla in ali kaj potrebuje. Počutila se ni prav dobro, kisik je bil med 96 in 98, nekaj je jedla in nič ne potrebuje, so bili standardni odgovori. Saj vem, da naju je bila sita že po drugem klicu, ampak vseeno naju je skrbelo zanjo in sva zato vztrajala.

Špeli je okrog 23.00 uspelo zaspati, meni pa je glava vedno bolj preigravala različne čudaške scenarije, ki so se napajali iz na spletu prebranih informacij, tako da me je zmanjkalo šele okrog enih zjutraj.

V soboto, 26. septembra, sva bila ob 7.15 že oba z maskami v našem malem električnem avtu na poti v ZD Škofja Loka. Špela je dežurnemu pred vrati povedala, da je napotena na odvzem brisa in odkazal ji je prostor, kjer naj počaka, da se ekipa pripravi. V Loki postopek še ni bil tako tekoč in rutinski, kot na primer v Kranju, kjer so vzorčili vsake tri minute ves dan.

Jaz sem medtem sedel v avtu, za vsak primer z masko na obrazu, in iz čistega dolgčasa slikal zastavo z napisom Triaža. A veš, smo v obvezni karanteni, po drugi strani pa se moramo sami nekako teleportirati na odvzemno mesto. Nazaj grede naj me pa ustavi inšpektor in mi zaračuna štiristo evrov, ker se kljub karanteni vozim naokoli!? Špela je prišla na vrsto ob 7.45. V treh minutah so jo »obrisali« in potem sva se odpeljala naravnost domov. Ko sva ob 7.53 stopila v stanovanje, je priletelo sporočilo trgovca, da bo dostava naročenega blaga med 10. in 12. uro. Super! Špela je začela pripravljati zajtrk za naju, mulci so bili še globoko v sanjah. »Upam, da mi čim prej sporočijo rezultat, da lahko potem vsaj v ponedeljek grem k zdravniku!« je rekla med zajtrkom in jaz sem ji pritrdil. »Tamaladva« je zbudil vonj sveže opečenega toasta in kave; z »Mami, kaj to ješ?« sta se prislinila k nama in pripravila sva jima zajtrk. Hčerki sta bili ponoči najbrž dolgo za računalnikom in sta še spali.

Vstali sta šele malo pred 11. uro, nekaj minut preden je spodaj na stopnicah pozvonilo. Na dvorišču je bil nasmejan fant: »Dostava iz trgovine!«

»Pazite prosim, v karanteni smo, samo zložite na stopnice, pa bomo pobrali!«

»Ni problema!« je odvrnil in iz avta znosil tri polne škatle živil in ostalih naročenih artiklov, kar naj bi zadostovalo za naslednji teden, pomahal in odpeljal. S Špelo in hčerkama smo dostavljeno znosili v stanovanje in začeli počasi pripravljati kosilo. Med kosilom sva predstavila otrokom pravila življenja v karanteni. Kdo bo kaj pospravljal. Kakšen bo higienski režim. Uporaba maske. Razkuževanje. Babi je »off limits«, nihče ne sme brez vprašanja k njej! Kako bo potekalo šolanje od doma. Rekreacija na dvorišču. Do kam smemo iti in kam ne. Zakaj ne smemo že prvi dan pojesti čisto vsega, kar smo dobili iz trgovine. Take reči. Tema je bila res široka in polna informacij, zato je čas do kosila minil kar mimogrede.

Po kosilu sva se s Špelo šla spočit v spalnico, ko je zazvonil njen mobitel. »Prosim? Špela Tavčar, ja, povejte!« Nekaj trenutkov je poslušala in se zasmejala: »A me vi mal' hecate?« Nato se je zresnila, samo še poslušala in me na poseben način pogledala. Takoj mi je bilo jasno.

Ne, no, tudi Špela? Sranje! Vstal sem s postelje in šel v dnevno, da bi se lahko v miru do konca pogovorila.

»Halo, mulci! Mami je tudi pozitivna, nič objemat, nič lubčkat!« Otroci so dokaj mirno sprejeli novo dejstvo, vsekakor bolj mirno kot jaz. Razen Špelinega prehlada sicer nihče od otrok ni kazal znakov okužbe, jaz si pa tako ali tako še nisem čisto do konca pozdravil vnetja sinusov in me je še malo bolela glava pa tudi nos se je še ves čas čistil.

Po glavi se mi je poleg preostanka bolečine od vnetih sinusov podilo še stotine vprašanj, ko je Špela končno prikašljala iz spalnice: »Karanteno sem vam uspešno podaljšala do 6. oktobra!«

»Ne sekiraj se, bomo že. A lahko objavim na FB, se mi zdi prav, da ljudje zvejo, da smo 'fasali' hudiča, pa tudi hitreje bodo vsi izvedeli, kot če jih kličeva?«

»Dajva, ja, ampak počakaj, da vseeno najprej povem našim!« in je že tipkala po mobitelu.

Ob 15.00 sva novico spustila z verige na digitalno avtocesto. Začela so deževati sporočila – dobre želje, vprašanja, nekateri zapisi »olajšanja«, češ zdaj pa končno poznam nekoga, ki ima korono, in podobno. Bila pa so tudi drugačna sporočila, taka, spričo katerih te postane sram, da si pripadnik iste vrste živali, kot njihovi pisci. Tudi nekaj teoretikov zarote se je oglasilo, saj jim je najina objava postavila »teorije« krepko pod vprašaj.

Ob 18.00 je poklicala prijateljica Valerija Čarman: »Ti, zdejle ti bo Ivo nekej prnesu, a lohko prideš na dvorišče?« Podarila sta nam termometer za merjenje »od daleč«, paket kirurških mask in nekaj z vrta za zdravje; pa smokije za crkljanje.

»Po moje bo tole dober teden, pa boš zdrava!« sem zvečer bodril Špelo, ampak prihodnost se je samo zlobno zarežala, saj je z nami imela drugačne načrte.

(Se nadaljuje)