Simbiotični odnos

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 14. oktober 2020 / 14:55  

To je odnos, ko dva živita eno življenje. V njunih besedah se pogosto pojavlja »midva«. Bolj kot jaz in ti je pomemben midva. Povsod sta skupaj, isti hobiji, pogosto imata en telefon in en elektronski naslov. V takšnem odnosu oba umreta kot posameznika. Nasprotje simbioze je vzajemnost, kjer sta mož in žena, partner in partnerka dve samostojni osebi. Drug drugega podpirata v osebnosti rasti, v uresničevanju talentov in darov, ki sta jih prinesla na svet oziroma kar jima je bilo podarjeno. Nemogoče je, da bi bila dva človeka popolnoma enaka od rojstva. Simbiotičen odnos je nezdrav za oba. Kot bi z eno skupno nogo želela preplezati severno steno Triglava. Nemogoče. Kot dva samostojna plezalca pa lahko osvojita vrh, kjer se skupaj veselita uspeha. Ko smo v stiku s takšnim parom, če smo pozorni, dobimo občutek, kot da se pogovarjamo samo z enim, ki ima dve telesi.

Dve telesi in ena oseba je značilno za naravno pogojen simbiotičen odnos mama – dojenček do približno enega leta. V tem obdobju je otrok spojen z mamo. Tako smo ustvarjeni. Nato se začne naravno ločevanje od matere. Zato je eden od vzrokov za simbiozo nasilno prekinjeno naravno sožitje, zlitje mame in dojenčka.

Poglejmo konkretno. V partnerskih odnosih simbioza vedno pokaže zobe in škodljivost takšnega načina življenja. Prej ko to zaznamo, boljše za oba. Najbolj koristno je, če prepoznamo te znake. Npr. vsak poizkus osamosvajanja enega partnerja povzroči vsaj nejevoljo drugega – žena želi enkrat na teden za dve uri klepet s kolegicami, on protestira, kaj boš hodila, saj veš, kakšne so, bova skupaj kam šla … Nato se začne boleči ples čustvenih vsebin. Oba sta precej na istem, le da se noro in neopisljivo bojita čustvenega sveta. Strah, da me ne boš zapustila, obup ob misli, da bom ostal sam, strah pred zavrženostjo, strah, da boš videl, kaj jaz resnično v sebi doživljam ... Najbolj pa ju je strah praznine, ki bi se pojavila ob odhodu drugega. Ta čustva potiskata z vso silo stran od sebe, o tem se nočeta pogovarjati. Nikoli se nista. Naj se še tako trudita, njuno telo ne laže. Telo jima vedno govori resnico in od lastnega telesa ne moreta pobegniti. V našem primeru ženo začne dušiti, težko diha in se želi vsaj malo odstraniti iz odnosa, on pa začne čutiti tesnobo v pljučih. Stiska in peče ga, ko ona odhaja. Celo ob misli na njen odhod lahko pade v panični napad. Nato ga ona sočutno odpelje na urgenco in kasneje še na slikanje pljuč, kjer ni posebnosti. Ti notranji pritiski ne morejo ostati brez posledic za fizično zdravje.

Ironija je, da bi rada svobodno zaživela, hkrati pa se tega najbolj bojita. S tem, ko ne spregovorita o težkih čustvenih vsebinah, ki jih nosita, škodujeta sebi, svojemu telesu. Njuna ljubezen ni svobodna, je čudna prisila v boleči kletki.