Da bi ohranili otroško čudenje in strmenje

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / sobota, 26. september 2020 / 13:51  

Za boljšo šolo (92)

V sedanjem času in v našem okolju govoriti o dušni in duhovni vzgoji je skorajda smešno, saj večina ljudi ne ve, kaj naj bi to bilo, pravi naš avtor Janez Svetina. Tudi moderna zahodna psihologija navadno ne govori o duši in duhu, češ da sta to neznanstvena pojma.

Pa vendar je človeštvo skozi zgodovino z velikimi misleci in mistiki prišlo do spoznanj, da je v globini človeške narave duša, to je tista najgloblja skrita stvar, ki človeka sili k resnici, dobremu in lepoti in ki je neuničljivi vir srčne dobrote in nesebične ljubezni. To notranje jedro človeka spodbuja k žlahtnosti in plemenitosti, k nesebičnosti, moralnemu pogumu in junaštvu in je neusahljivi vrelec tihe globoke notranje radosti in zmeraj novega upanja. Ker smo ravno v otroštvu običajno v najbolj živem stiku s svojim notranjim jedrom in se kasneje skozi odraščanje ta stik vedno bolj izgublja, je res velika škoda, da ne bi mladih v času šolanja poučili, kako ohranjati to povezanost. Otroci so čisti in nedolžni in svet dojemajo s srcem. Zato jih odrasli ne moremo pretentati s prijaznimi besedami, za katerimi ni pristnega sprejemanja in ljubezni.

Premišljene in zavestne dušne vzgoje torej v šolah ni, nasprotno, zelo se trudimo, da bi otroke čim prej iztrgali iz njihovega čarobnega sveta in jih postavili v »resnični« svet odraslih, ki je zgolj konvencionalna podoba sveta, kakršna se kaže ljudem, ki so izgubili stik z globljo resnico svojega notranjega bistva. Ta čarobni svet, ki ga doživljajo otroci, bi ob primerni vzgoji lahko zadržali, če ne bi vztrajali zgolj pri površnem racionalizmu in imeli otroštva za neko nižjo razvojno stopnjo. Znanstvenik Einstein je celo rekel, da je ta otroška sposobnost čudenja in strmenja pogosto v ozadju vseh velikih ali največjih znanstvenih odkritij.

Da otroci ne bi izgubili stika z globokim virom notranje radosti, bi morali preživljati lepo in radostno otroštvo. Vemo, da veliko družin tega otrokom iz različnih razlogov ne zmore nuditi, zato je tako pomembno, na kakšne razmere in koliko harmonije bo otrok naletel v šoli. V medosebnih odnosih spretni in prijazni, dobri, resnicoljubni, človeško pokončni, plemeniti in pogumni učitelji bi lahko zapolnili marsikatero vrzel iz razbite ali čustveno hladne družine. Temelj dušne vzgoje so torej osebnosti učiteljev.

Pomembno vlogo pri dušnem razvoju otrok ima tudi estetska vzgoja, zato bi morali biti otroci obkroženi z vsemi vrstami žlahtne umetnosti in obdani z lepoto narave. Učenci si želijo čim več pouka v naravi. K dušni vzgoji sodi tudi dosledno navajanje otrok na brezpogojno resnicoljubnost, na sočutje, prijaznost, nesebičnost in dobroto, k obvladovanju samega sebe in k harmoničnim odnosom z drugimi. Otroke bi morali naučiti premagovati svoje nizke notranje vzgibe, ki mu prinašajo slabo lastno počutje in rušijo odnose z drugimi. Seveda pa bi morali otrokom pustiti tudi zadosti svobode, da bi se lahko razvijali v skladu s svojo naravo. To ne pomeni, da bi jim zmeraj pustili, da bi počeli, kar se jim zljubi. Otroci se morajo naučiti tudi samoobvladovanja.

Tudi za področje dušne vzgoje bi šole potrebovale učno in vzgojno gradivo s priročniki, ki naj bi jih pripravila neka osrednja, za to področje zadolžena ustanova. Še veliko bolj kot razni nauki pa so v šoli pomembni odnosi in vzdušje.