Noše ne smeš nositi, moraš jo peljati!

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / četrtek, 10. september 2020 / 07:18  

Martina Golob Bohte, velika ljubiteljica oblačilne dediščine, predvsem t. i. črne noše, ki se skupaj s svojim možem kamniške povorke udeležuje že vse od leta 1966 – »Ko se doma napravim v nošo, se preselim v neki drug svet in hitro sem začutila, da najbolj spadam v 'črno nošo'«, pravi Kamničanka Martina Golob Bohte, ki nam je razkrila, kakšen je postopek priprave noše, kako si jo nadene in zakaj ji to tako veliko pomeni.

Martina Golob Bohte ima skupaj s svojim možem Maksom v kamniški povorki »narodnih noš« vsako leto prav posebno mesto. Kako tudi ne, saj se je te prireditve udeležila vsakič do sedaj (z izjemo enega leta, ko jo je zaustavila pljučnica, in takrat, ko je povorka zaradi vremena pač odpadla), do oblačilne dediščine pa ima še prav posebno skrben odnos.

Oblačenje v »narodno nošo« ji je približala njena mama Antonija Golob, ki je bila leta 1906 rojena na Vrhpoljah. »Bila je kar precej pomembna v čitalnici in kulturno zelo ozaveščena, energična, lepo je pela, če bi takrat imela denar, bi bila verjetno pevka, ker pa denarja ni bilo, je šla na željo staršev delat v smodnišnico. A vseskozi je bila aktivna v čitalnici kot igralka in pevka, pela je tudi na koru. Preko kulture je spoznala tudi svojega moža Martina Goloba iz Podgorja. Oče je bil zelo markanten, lep človek, zaljubila sta se, sodelovala sta v čitalnici, najprej sta živela v Podgorju, nato pa kupila to hišo v mestu, kjer živimo danes, od barona Rehbacha. Takrat se je družina res vključila v utrip Kamnika, kjer je takrat bilo zelo bogato kulturno življenje. Iz tega življenja torej izhajam jaz – ta odnos do kulture in dediščine imam verjetno v genih,« nam v uvodu pove danes 77-letna Martina Golob Bohte iz Kamnika in nadaljuje, da je mama na kulturnih prireditvah vedno nosila »narodno nošo« z avbo in da je nekaj teh starih oblačilnih kosov našla doma. Zelo so jo pritegnili in ljubezen do noš se je že v zgodnji mladosti usidrala vanjo. A ne teh standardnih, gorenjskih, pač pa se je zaljubila v t. i. črno nošo s petelinčkom, ki jo poznamo tudi kot »meščansko« ali »ljubljansko«.

Svojo prvo »črno nošo« je dobila, ko je bila stara 23 let, zato pa je v največji meri zaslužna kamniška družina Pucelj, ki je prijateljevala z njenimi starši in kjer je takšno nošo tudi prvič videla. »Črna noša« se ji je zdela bolj elegantna, zato jo je takoj pritegnila. Po starih krojih iz brokata si je dala sešiti svojo. »Preprosto sem takoj začutila, da k mojemu karakterju in pojavi veliko bolj sodi črna noša. V njej se najbolje počutim in jo tudi najbolje znam nositi. Pucljeva gospa je bila zame pojem, kako se ta noša nosi. Za vselej si bom zapomnila njene besede, ko mi je nekoč rekla: 'Noše ne smeš nositi, moraš jo peljati!' Ko se doma napravim v nošo, se preselim v neki drug svet. Drži, da obleka naredi človeka, in jaz v črni noši ne morem biti razigrana. Peča, sklepanec, nakit, čevlji in drugi dodatki so rezultat večletnega zbiranja, obdarovanja in predvsem dediščine moje mame in tašče. Ta črna noša se mi zdi tako elegantna in mi je tako pri srcu, da jo oblečem le za res največje slovesnosti. Za sprevod po Kamniku je navadno ne oblečem, ker se preveč potim, gneča je prevelika in zato se na oblačilih dela škoda,« pravi. Ob omenjeni »črni noši« ima namreč doma še tri »narodne noše« – črno, kombinirano z bledovijoličasto barvo, črno s temno rdečim krilom, ki ji reče »kamniška noša«, in črno z zelenim krilom, ki ji pravi »jezerska noša«.

Čeprav ji priprava noše – pranje, likanje, škrobljenje in oblačenje – vzame tudi po več dni, se oblačenja v »črno nošo« vedno znova veseli. »Vsa spodnja krila morajo biti zlikana, lepo morajo pasti, trebuh mora biti ploh, zadaj pa vse nabrano, da je izbočeno, zadnjica mora biti podložena, vozel pride ob strani,« nam razkrije stvari, ko so pomembne pri oblačenju v nošo. Vsa spodnja krila pripne z naramnicami, ker so tako težka. Dva dni pred povorko tudi zelo malo je, da v pasu oblačila pridejo lepo stisnjena, ob tem pa ponosno pove, da ima že petdeset let vse telesne mere iste. Pomembno je vse – od spodnjega perila do nogavic in škornjev, pa tudi nakita. Pravi, da si je treba nadeti toliko zlatega nakita, kot ga pač imaš, oblačila pa je tudi treba zapeti tesno do vratu, saj je treba tudi malo potrpeti. Del njene oprave je tudi ura na verižici, pa ročno izvezen robec, ki ga vedno drži v roki, da z njim maha mimoidočim, ter mošnjiček na roki, star molitvenik in črn rožni venec.

»V narodni noši moraš zoreti, ne gre v enem letu, to je navadno cela procedura, to moraš imeti preprosto rad; tudi ni vse dobro za narodno nošo, vedeti moraš, kaj je prav in kaj ne. Opazuješ, se zanimaš, se razvijaš – tudi finančno to ni poceni,« pravi in še: »Noša se ne posoja – to je isto, kot bi posodil spodnje hlače – jaz je ne posojam nikomur. To je moja osebna stvar!«

In kaj še ji pomeni oblačenje v »črno nošo«? »Veselje, spoštovanje, dolžnost niti ne. Sem počaščena, da to vzdržujem v Kamniku, vesela sem, da gre naprej vse znanje, ki ga je vame investirala Mara Pucelj, še danes sem ji za vse zelo hvaležna. Predvsem pa sem vesela, da se za noše navdušujeta tudi moj sin in vnuk. Res sem vesela, da se z mlajšimi vse to znanje prenaša naprej.«