Razrednik je bil edini, ki je verjel vame

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 30. avgust 2020 / 08:25  

Odsevi nekega življenja, 3. del

Mojca: »Bratca sem imela zelo rada. Kot otrok nisem in nisem mogla razumeti, zakaj mene nenehno tepejo in zmerjajo, njega pa nikoli. Rekli so mu zlati sinek. Pri jedi nisem smela biti pri mizi, dobivala sem same ostanke. Brat je imel vse, jaz nič. Zakaj takšne razlike? In to čeprav sem bila bolj pridna kot on. Več sem delala kot on. Pa me niso marali.«

Medtem ko sem Mojco poslušala, je bilo zame najbolj boleče to, da so »vsi na vasi nekaj vedeli« ali vsaj »nekaj slutili«, pa nihče ni niti s prstom mignil. Se tudi vam zdi, da je praktično nemogoče, da vsaj bližnji ne bi zaznali, da se je med očetom in hčerko dogajalo nekaj grdega, izrojenega?

Veliko zgodb, podobnih kot je Mojčina, sem že slišala. Žal so vzorci zanikanja bližnjih povsod približno enaki. Zakaj je tako, pa je vprašanje, na katero še iščem odgovore.

Mojca je takole nadaljevala zgodbo o svojem težkem življenju: »Spominjam se velikega neurja. Stricu so povedali, da plazovi lahko uničijo njegovo imetje. Pa je poklical mojo mamo in jo vprašal, ali si upa skrbeti vsaj za hišo. 'Morda so se pa strokovnjaki zmotili in se plaz ne bo sprožil, ko boš tam ...' ji je govoril. Je bila mama lakomna na denar ali pa je mislila, da bo naredila dobro delo, če bo ustregla stricu? Ne le za hišo, skrbeli smo tudi za hlev. Spravljali smo seno. Oče je tako dobil nešteto novih priložnosti, da se je spravljal name. Posilstva so se nadaljevala v hlevu, na njivi, povsod, kjer se mu je zahotelo.

Na 'šihtu' je delal 'na akrode'. To je pomenilo, da dokončaš z delom pred rokom in greš potem domov. Akordi so bili kot nalašč za njegove zlobne namene. Prišel je domov, me posilil, nakar me je surovo nagnal iz hiše. Posilil me je tudi tako, da mi hlačk sploh ni slekel. Nikoli ga nisem gledala v obraz. Če sem ga kdaj, na primer pri kosilu, so se mi njegove motne in hudobne oči prikazovale še v nočnih morah. Kot otrok sem zelo veliko jokala. Zmeraj po tihem in skrita pred drugimi ljudmi. Bala sem se, da me bodo spraševali, zakaj jočem, ko mi pa ni hudega.

Moram povedati, da je posilstvo potekalo na zelo surov in boleč način. Če je bil ata pijan, je trajalo in trajalo … Sama sebi sem se studila, saj sem smrdela po njegovih izločkih in prepoteni koži. Tudi hoditi nisem mogla, tako me je bolelo. Izmikala sem se družbi bratrancev in sestričen. Težko je bilo prenesti, da so bili brezskrbni, da so lahko počeli, kar so hoteli, se smejali, igrali, zganjali vragolije. V trebuhu me je stalno bolelo.

Če ne bi bilo babice, bi šla tudi v šolo lačna. Na to, da moram jesti, je mama kar pozabila. Na bratov želodec pa nikoli …

Nekoč smo šli v šoli na izlet. Mama mi ni hotela dati niti dinarja za sendvič. Prosila sem babico, če mi pomaga. V dlan mi je stisnila nekaj kovancev. Še bolj pa me je razveselila, ker me je za trenutek stisnila k sebi. O, kako sem hrepenela po nežnostih, ki jih nisem bila nikoli deležna! Razen pri njej! Ker sem bila bosa, je iz omare vzela svoje čevlje. Bili so mi malo preveliki, zato sva vanje nabasali vato.

Najbolj sem se veselila sobot. Ko so na ta dan ukinili pouk, smo bili zelo veseli. Verouk smo pa še vseeno obiskovali. Ob nedeljah sem nestrpno pogledovala skozi okno. Tisti trenutek, ko se je vrh 'kuclja' pojavila babica, sem stekla pred hišo. Ni bilo lepšega, kot njeno povabilo, naj jo spremljam k maši! Tudi čas, ki sem ga preživela v cerkvi, je bil zame odrešitev. Tiho sem sedela v klopi, se stiskala k babici in bila srečna. Spominjam se, bila sem stara že enajst let. Ata si je kupil novo obleko, temno rjav gvant. Oblekel si ga je, češ da se bo šel z njim malo pokazat po vasi, pravzaprav do gostilne. Vrnil se je pijan, pobruhan in zelo nasilen. Tisti večer se ni spravil name, temveč na mamo. Njuni prepiri se niso umirili niti v spalnici. To se mi je zdelo zelo čudno, sploh ker je mama jokala. V treznem stanju, to lahko vsi povedo, je plesal, kot je ona hotela.

Nisem mogla zaspati. Hrupno dogajanje je z vsemi podrobnostmi, kot da vmes ne bi bilo stene, prihajal do mojih ušes. Kar naenkrat sem zaslišala, da se je ata oblekel in stopil na verando kar skozi okno. Na glas je govoril, da mu je vsega dovolj, da se gre obesit. Ne da bi razmišljala, sem skočila iz postelje, stekla v hlev, zgrabila prvi 'štrik', ki sem ga našla, ter mu ga vrgla pred noge: 'Na, obesi se, da bomo imeli mir.' Tako sem si želela njegove smrti! Bolj kot karkoli drugega na svetu.

Veste, odraslim v času mojega otroštva tudi na splošno ni bilo dosti mar za otroke. Da bi se kdo z njimi ukvarjal, kot se ukvarjajo danes? Ni bilo misliti! Še v družinah, kjer otrokom ni bilo hudega, je pogosto pela šiba. Tudi učitelji niso bili nič boljši. V sedmem razredu je učitelja likovnega pouka nekoč nadomestil učitelj glasbe. Naročil nam je, naj pri naslednji uri prinesemo v šolo mavec. 'Kje naj ga dobim?!' sem ga vprašala. Grobo me je zavrnil, češ da ga to čisto nič ne briga. Postalo me je zelo strah. Vedela sem, da mi doma ne bodo dali denarja zanj, naj ga v trgovini kar ukradem? Ko sem prišla k pouku brez mavca, me je učitelj med zmerjanjem nagnal domov. Doma so me natepli, v šoli, naslednji dan, pa ponovno ozmerjali. Vse so mi rekli, samo človek nisem bila. Sošolci so se še bolj norčevali iz mene. Ni bilo čudno, kajne, saj so jim učitelji dali zeleno luč? Razrednik se je zavzel zame in mi neopravičene ure opravičil.

Postajala sem tudi vedno bolj čudna. Nedostopna. Jezna na ves svet. Nobenemu fantu nisem dovolila, da bi se me dotaknil, tudi učitelji se me niso smeli. Nekoč si je neki učitelj želel izposoditi mojo radirko. Nisem mu dovolila. To sem naredila z zelo ostrimi besedami. Sošolci so se čudili, kako sem si upala. Vedno bolj sem se držala misli, ki mi je govorila: kakor vi meni, tako jaz vam. Postajala sem tudi zelo agresivna. Zato so me še bolj tepli.

Ker sem vmes enkrat ponavljala razred, sem osnovno šolo končala konec sedmega razreda. Razrednik je bil edini, ki je verjel vame. Nagovarjal me je, naj naredim še osmega, pa sem ga zavrnila. Dovolj je bilo! V meni je zevala takšna obupna praznina, da vam tega ne znam razložiti.

Kmalu mi je postalo žal. Mati me je od zdaj imela za hišno sužnjo. Svinje sem morala hraniti, krave napajati, za vse delo na kmetiji sem bila sama. Prebudila me je ob pol petih. Že navsezgodaj sem morala atu zlikati srajco. Imela sem občutek, ko da je vso skrb zanj preložila na moja ramena. Je sumila, kaj se dogaja med nama? Če je, zakaj me ni zaščitila? To vprašanje sem že milijonkrat premlevala. Zamera do nje pa je bila vedno večja.

(Nadaljevanje prihodnjič)