Ocenjevalne tabele namesto številčnih ocen

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. avgust 2020 / 14:44  

Za boljšo šolo (84)

Ker bi bila trideset let stara knjiga Slovenska šola za novo tisočletje zelo primerna osnova za uvajanje sprememb v našem šolstvu, poglejmo, kaj Janez Svetina priporoča za področje ocenjevanja znanja. Ker sedanja šola še vedno prisega predvsem na pomnjenje iz knjig ali od učitelja posredovanega znanja in ne spodbuja inovativnega in ustvarjalnega učenja, je temu prilagojeno tudi ocenjevanje. Za naše učence velikokrat rečemo, da se učijo na pamet in samo za ocene ter da sploh ne znajo razmišljati. Tega naj bi jih naučila šola. Svetina je prepričan, da je za odpor do učenja in šole poleg uniformiranosti v veliki meri krivo tudi neustrezno in nepravilno ocenjevanje znanja. Čeprav so v učnih načrtih devetletke določeni tudi standardi znanja in bi se dalo za vsakega učenca posebej zelo natančno izmeriti, v kolikšni meri jih dosega, poteka v praksi številčno ocenjevanje velikokrat tako, da se primerja znanje otrok med seboj in ne napredek posameznega otroka. Tako pridobljene ocene so zelo nezanesljivo merilo znanja, nimajo prave objektivne vrednosti in so med šolami neprimerljive.

Veliko realnejšo oceno znanja prinesejo nacionalni preizkusi znanja, ki so objektiven in standardiziran test znanja določene generacije. Ker so njihovi rezultati za zdaj zgolj dodatna informacija šolam o znanju učencev in ne vplivajo na splošno oceno, jih v marsikateri šoli ne jemljejo dovolj resno. Poleg tega vzbujajo pri učiteljih precejšen odpor, češ da z njimi država kontrolira kakovost njihovega dela. Šolske ocene ne samo da niso objektivne in primerljive med šolami, imajo še to pomanjkljivost, da so velikokrat oblika kazni ali nagrajevanja pridnih in manj pridnih učencev.

Ker izhajamo iz prepričanja, da morajo učenci za enako znanje dobiti enako oceno, se učno manj zmožnim otrokom dogaja velika krivica, saj s še tako marljivim učenjem prilezejo komaj do pozitivne ocene, medtem ko bolj sposobni učenci z nič ali malo truda dobivajo odlične ocene. Prvi učenec je za naporno delo kaznovan, drugi pa za malo ali nič dela bogato nagrajen. Prvi začne izgubljati veselje do učenja in šole, drugi pa pridobiva nedelavnost, lenobo in neupravičen občutek superiornosti. Škoda se dela obojim, ker ne moremo od težko učljivih in izredno sposobnih otrok hkrati pričakovati enakih učnih dosežkov in jih ocenjevati z enakim merilom.

Svetina je prepričan, da je v šolah treba opustiti številčno ocenjevanje in ga nadomestiti s posebnimi ocenjevalnimi tabelami za posamezne učne predmete za vsakega otroka posebej. V teh tabelah, ki naj jih za šole izdelajo za to usposobljene institucije, npr. zavod za šolstvo, bi morale biti za vsak predmet označene vsebine in ravni poznavanja in obvladovanja tega področja. Učitelj bi pri ocenjevanju posameznega učenca natančno in objektivno določil nivo, obseg in kvaliteto njegovega znanja. Pri predmetih ali dejavnostih, ki so manj eksaktne in težje objektivno merljive, pa naj bi učenci kot povratno informacijo prejeli učiteljevo kvalitativno oceno znanja, dela in dosežkov, npr. pri jezikovnem pouku, estetski in etični vzgoji … Tak pristop k ugotavljanju znanja in učnega napredovanja bi po Svetini najprej terjal drugačno organiziranost šole, odpravo enakih učnih programov in uvedbo različnih vsebin, ravni in oblik poučevanja ter manjše število otrok v razredih ...