Dr. Jože Možina z zgodovinsko monografijo o slovenskem razkolu / Foto: Tina Dokl

Ko je brat ubijal brata

Dr. Jože Možina, novinar RTV Slovenija in zgodovinar, avtor monografije Slovenski razkol, pripoveduje o svoji monografiji in o svojih pogledih na spravo, na žrtve medvojnega spopada in na naš odnos do mrtvih

»Na koncu vojne so Stražarji svoj arhiv skrili v tri pivske sode in jih zakopali v Polhograjskih Dolomitih. Po nekem naključju, lahko bi rekel po božji previdnosti, sem ga našel
pri nekem gospodu …«

V občini Šentjošt so partizani med vojno povzročili okrog štirideset žrtev, več kot sto pa jih je umrlo v obračunih po vojni. V občini Rovte so jih med vojno povzročili petdeset, po vojni pa več kot 250. Okupator je kriv za smrt 46 ljudi. Samo ta dva primera kažeta na silovit povojni obračun s pripadniki protirevolucije.

Monografiji dr. Jožeta Možine, doktorja zgodovinskih znanosti, novinarja in enega od voditeljev pogovornih oddaj na televiziji Slovenija, je treba priznati, da je posebna. Konec lanskega leta so jo skupaj izdale tri Mohorjeve založbe: celovška, celjska in goriška. Dr. Možina se je lotil analize najbolj kočljivega in najbolj prestižnega vprašanja novejše slovenske zgodovine, ki je imelo tragične posledice – spopada med partizani oziroma komunisti in protirevolucionarji. Tudi zaradi tega so druga svetovna vojna in meseci po njej med Slovenci terjali okrog sto tisoč življenj ali povprečno okrog 6,5 odstotka prebivalstva (v Ljubljanski pokrajini celo 9,7 odstotka), kar je med najvišjimi odstotki v Evropi.

Monografija je med najbolj iskanimi knjigami, saj je pred bralci že tretja izdaja. Za avtorjem in njegovimi sodelavci je tudi precej predstavitev. Koronsko obdobje jih je prekinilo. Tudi v Stari Loki, načrtovano za april. Muzejsko društvo Škofja Loka, Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka in Župnija Stara Loka so jo izpeljali v četrtek, 11. junija, v Jurjevi dvorani v Škofji Loki.

Odkopani arhiv Stražarjev

Dr. Jože Možina je leta in leta brskal po različnih arhivih in virih in iskal odgovor, zakaj se je v Ljubljanski pokrajini, ki je bila pod oblastjo Italijanov, leta 1942 začela bratomorna vojna. V tej pokrajini je bilo leta 1942 336 tisoč prebivalcev, pred nemškim nasiljem pa je iz Gorenjske in Štajerske prišlo v Ljubljano še okrog dvajset tisoč beguncev, ki so predstavljali za večinoma siromašno prebivalstvo dodatno breme. Za red je skrbelo stalno štirideset tisoč italijanskih vojakov, med ofenzivo proti partizanom na prelomu leta pa nad sto tisoč. Partizanov je bilo manj kot dva tisoč, v nekaterih obdobjih celo samo 440.

»Nekaj posebnega je arhiv Akademskega kluba Straža, ki je bil eden najbolj elitnih in najbolje organiziranih protikomunističnih sestavov na Slovenskem. Na koncu vojne so ga Stražarji skrili v tri pivske sode in jih zakopali v Polhograjskih Dolomitih. Po nekem naključju, lahko bi rekel po božji previdnosti, sem ga našel pri nekem gospodu, v njem pa je bil tudi osebni dnevnik Cirila Žebota in tudi nekaj partizanskih dokumentov. Neprecenljiva najdba je kot časovna kapsula. Dobil sem priložnost, da sem arhiv prvi pregledal,« je v Stari Loki povedal avtor. »Za to obdobje je kar precej arhivskega gradiva, saj so zgodovinske knjige v preteklosti veliko obravnavale to obdobje, vendar so bile napisane kot uradna partijska zgodovina, za katero sta bili izhodišče ideologija in potreba za obstanek takratne oblasti. Veliko gradiva je izšlo v Argentini. Gotovo z dobrim namenom, vendar ne na najbolj znanstven način, saj pisci v zamejstvu in v izseljenstvu niso imeli na voljo ustreznih zgodovinskih virov. V Ljubljanski pokrajini je zaradi milejšega režima delovala tudi večina slovenskih komunistov. Na nemškem zasedbenem območju namreč ni bilo šale in je bilo že v kali zatrto vsako uporništvo. Znana je usoda Poljanske vstaje in Pohorskega bataljona. V Ljubljanski pokrajini, kjer so ljudje aprila, maja, junija in julija leta 1941 živeli sorazmerno mirno in jo je italijanska oblast skušala pacificirati brez nasilja, pa se je pojavil do takrat največji humanitarni problem: begunci iz Gorenjske in Štajerske. Med njimi so bili zavedni Slovenci, profesorji, duhovniki in drugi intelektualci. Predstavniki meščanskega, vladajočega tradicionalnega tabora in Cerkve so v stiski prosili za pomoč Italijane. Začne se sodelovanje škofa Rožmana z njimi, kar štejejo komunisti za začetek kolaboracije, čeprav on, kot je znano, ni imel pozitivnega odnosa do Italijanov. Prav tako tudi ne ban dr. Marko Natlačen, ki je iz rodne Vipavske doline pred Italijani bežal v Ljubljano,« pove dr. Jože Možina.

Zadržanost komunistov

Vodilna slovenska politična struktura je bila na začetku okupacije v celoti protiokupatorska, iskala pa je način, da bi slovenski narod preživel in ostal enoten samostojno ali v okviru Jugoslavije. Komunisti so bili za razbitje Jugoslavije in so napadali zahodne, imperialistične države. Edvard Kardelj je oktobra leta 1940 na konferenci Komunistične partije Jugoslavije v Dubravi pri Zagrebu dejal, da bodo komunisti sodelovali v morebitni vojni proti okupatorju le pod pogojem, če bo napredna in v interesu revolucije in Sovjetske zveze.

Italijani so čakali, da so Nemci opravili svoje, potem pa so se lotili svojega dela, je o razmerah na začetku vojne povedal dr. Jože Možina. Za boj proti okupatorju se niso prvi organizirali komunisti, kot so trdili sami, ampak Slovenska legija, vojaška struktura Slovenske ljudske stranke maja 1941. Njeni člani so se združevali v trojke, zbirali orožje, sodelovali s starojugoslovansko kraljevsko vlado v begunstvu in čakali na ugoden trenutek za začetek oboroženega upora skupaj z zavezniki. Cilj legije sta bili svoboda in samostojnost slovenskega naroda. Torej to, kar smo dosegli leta 1991. Okupatorju pa so se z orožjem prvi uprli primorski emigranti, člani Tigra, 13. maja leta 1941 na Mali Gori pri Ribnici, ko je padel vojaški poveljnik Tigra Danilo Zelen.

»Komunisti so bili takrat še pasivni. Organizirali so se in zbirali orožje, vendar se okupatorju niso javno uprli. Vse se je spremenilo z junijskim napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo. Na pravi strani zgodovine se tako niso znašli po zaslugi njihovega gospodarja Stalina, ampak po zaslugi Hitlerja, ki je napadel Sovjetsko zvezo. Komunistična partija pa ni začela le upora proti okupatorju, ampak tudi boj za politične spremembe, za revolucijo. V prvem obdobju njihovega boja sta tudi mene presenetila fanatizem in bojevitost 1200 partizanov, delujočih v Ljubljanski pokrajini, in predanost Stalinu in Sovjetski zvezi. Ljubljano so preplavili njihovi letaki. Sploh so bili komunisti zelo močni in učinkoviti pri propagandi,« pripoveduje dr. Jože Možina.

Zastraševanje in likvidacije

V Ljubljanski pokrajini so se že konec leta 1941 začeli partizansko zastraševanje ljudi, nasilje in tudi likvidacije, naročene od najvišjih predstavnikov Komunistične partije, zlasti od Edvarda Kardelja. On je usmerjal razvoj revolucije in dajal napotke voditeljici VOS-a, varnostno obveščevalne službe Osvobodilne fronte, Zdenki Kidrič. Ne samo ubijanje, tudi taktika ubijanja pustita človeka brez besed, poudarja dr. Možina. Likvidirane so bile vodilne osebnosti tradicionalnega, meščanskega in klerikalnega tabora. Dne 26. aprila leta 1942 sta bila na Streliški ulici v Ljubljani ubita voditelj Stražarjev, članov Katoliškega akademskega kluba Straža, dr. Lambert Erlich in njegov spremljevalec. Znano je, da je dr. Erlich 1. aprila tega leta napisal italijanskim okupatorjem ostro pismo, v katerem jim očita zavestno zapostavljanje varnosti slovenskih ljudi.

Komuniste, tako dr. Možina, je zanimala predvsem revolucija. Likvidirali so vse, ki so se skušali upirati okupatorju zunaj partije. Pripadniki VOS-a so v Ljubljani ubili bana Dravske banovine dr. Marka Natlačena, voditelja Slovenske legije Iva Peršuha in Fortunata Majdiča ter Fanouša Emmerja, ki je organiziral odpor proti okupatorju na tradicionalni, meščanski strani, izven partije, skupaj z nekaterimi frakcijami v Osvobodilni fronti. Načrtovana sta bila tudi atentata na generala Rupnika (ta je bil izveden, vendar je bil general le poškodovan) in na škofa Rožmana. Italijani so v maščevanju zaradi teh partijskih likvidacij streljali talce – Slovence. Pisec monografije navaja število likvidiranih in pobitih v povračilnih ukrepih. Med njimi pa ni bilo uglednih komunistov, saj so ti imeli, še zlasti preko žensk, dobre zveze z Italijani.

Dogajanje v Ljubljani je bilo eno, razmere na podeželju pa so bile nekaj drugega. Dr. Jože Možina je raziskoval del Ljubljanske pokrajine, in sicer Šentjošt, Rovte in Polhograjske Dolomite, Vidovsko planoto, Bloško planoto, Loški Potok, Begunje pri Cerknici, Loško dolino, Velike Lašče, Dobrepoljsko dolino in Struško dolino. Na tem območju se je že pozimi leta 1941 in v prvih mesecih leta 1942 povečal pritisk partizanov na civilno prebivalstvo, povezan z najbolj brutalnim nasiljem. Veliko žrtev so imeli tudi sami. V monografiji objavlja dokumente, v katerih slovenski komunisti sporočajo partizanskim enotam, naj bodo neusmiljene, naj jih ne motijo trpljenje ljudi in tragedije vasi, naj ukrepajo, da se jih bodo ljudje bali. Na drugi strani pa so se Italijani s streljanjem talcev in požiganjem domov maščevali za vsako dejanje, uperjeno zoper njih, za vsak partizanski napad ali le kratkotrajno izzivanje. Teror je vladal tudi v partizanskih enotah samih. Na tem območju so partizani ubili 160 svojih. Na več krajih so likvidirali Rome, na primer v Iški in na Mačkovcu. Skupno od 160 do 170. Razlog: vohunjenje za Italijane. Partizani so najostreje kaznovali vsak primer suma sodelovanja z Italijani, nikdar pa niso poskušali pomagati nemočnim domačinom in preprečiti streljanja talcev. Gotovo tudi zato, da bi se oni zaradi strahu pred Italijani pridružili partizanom. V tem partizanskem nasilju in samoobrambi nemočnih ljudi prepoznava dr. Jože Možina vzrok za protirevolucijo in vaške straže, za kasnejši nacionalni razdor. Protirevolucionarji so bili ne glede na težo krivde hudo kaznovani že med vojno, še huje pa v kataklizmi v prvih mesecih po njej.

Po pomoč k Italijanom

Ljudje so se zaradi nemoči pred partizanskim nasiljem sami, brez ukaza vrha protirevolucije odločili za skrajen korak, s katerim bi zavarovali sebe in svoje domove. Italijane so prosili za orožje! Ti so bili do vaških straž (MVAC) dolgo nezaupljivi in vaščanov niso želeli oborožiti. Šele julija leta 1942 so oborožili prvo vaško stražo. Dr. Možina je na osnovi dokumentov ugotovil, da osnovni namen vaških straž ni bil boj proti partizanom, ampak obvarovanje ljudi in njihovo imetje pred njihovim nasiljem.

Partizanska stran je bolj ali manj uspešno obračunavala z vaškimi stražami. V Šentjoštu in v še nekaterih krajih so Stražarji partizanski napad odbili, drugje pa so bili premagani. Spopad med brati iste krvi, začet leta 1942, se je nadaljeval in se s pravo kataklizmo končal po vojni. Kraji, v katerih je bilo največ žrtev protikomunističnega boja, si še do danes niso povsem opomogli. Travme bratomorne vojne se ne prenašajo iz roda v rod le prek vedenjskih vzorcev, ampak se vtisnejo tudi v genski zapis naroda, pravi dr. Jože Možina.

Spoštovani Jože, dovolite mi še nekaj vprašanj posebej za Gorenjski glas. V čem se v pogledu na narodnoosvobodilni boj in revolucijo razlikujete od drugih kolegov zgodovinarjev?

Gre za drugačen, v nekem smislu tudi svež pristop. Najprej – za vrednostno izhodišče raziskovanja sem postavil slovenskega človeka, njegove stiske, dileme in strahove, s katerimi je bil soočen ob izbruhu vojne. Se pravi, ni me zanimala obramba nobene ideologije ali nazorskega prepričanja, v središču je slovensko ljudstvo. Pojave nasilja merim in vrednotim po enakih vatlih. V knjigi so prvič prikazane številke žrtev glede na storilce po posameznih mesecih. V teh ekskluzivnih grafih se kaže, kako je vojna potekala in tudi kdo je po okupaciji začel slovenski razkol. Moja prednost je tudi v tem, da sem raziskal doslej neznane arhive, ki prinašajo fascinantna odkritja in skupaj z grafi to dobo slovenske zgodovine v marsičem pišejo na novo. Več kot pol leta je od izida knjige in nihče nobenemu podatku še ni strokovno oporekal ali dokazal, da je kaj narobe, podatkov pa je veliko.

Sam sem rojen takoj po vojni in sem doživljal povojni čas in slišal marsikaj tudi o zločinih druge, protipartizanske strani. Tudi tam je bilo precej žrtev nedolžnih. Kakšno je vaše mnenje?

To je pravo pa tudi zahtevno vprašanje. Tudi vaše izhodišče je pravo. Ne glede na to, kakšno osebno oziroma družinsko izkušnjo imamo, je pomembno, da do nedolžnih žrtev vzpostavimo pieteten in enakovreden odnos. Leta 1942 in delno že prej začnejo nedolžne žrtve povzročati revolucionarji, ki so pri tem zlorabljali partizansko gibanje. Tudi vaške straže v osrednji Sloveniji se sicer maščujejo, vendar v manjši meri. Pač pa po ustanovitvi domobranstva, če malo poenostavim, pride do kaznovanja, tudi do maščevanja nad partizanskimi družinami in aktivisti. Po številu povzročenih nedolžnih žrtev še vedno močno prednjači revolucionarna stran. Kar se nedolžnosti tiče – vsak ujetnik, civilist, ki je bil ubit brez pravičnega sojenja, tega pa seveda takrat ni bilo – je po pravu nedolžen.

Na predstavitvi monografije v Škofji Loki ste dejali, da je bila pri nas sprava zlorabljena. Kakšen je vaš pogled na spravo?

Pod vplivom tistih, ki so se bali, da bo šla sprava »predaleč«, je šla v napačno smer. Čeprav je koncept odigral pozitivno vlogo v začetku devetdesetih let, tudi povezovalno, pa smo hitro obstali. Pokazalo se je, da ni dovolj mrtve priznati in jih pokopati, ampak sta za spravni proces potrebna resnica in poprava krivic. Torej, sprava je smiselna le, če gre prek spoznanja resnice.

Revolucionarno nasilje je bilo dejstvo. Zakaj je bilo v Ljubljanski pokrajini najbolj kruto? So v teh krajih delovali najbolj zagrizeni in bojeviti boljševizmu privrženi posamezniki, na primer Daki, Novak, Kardelj. Zanj pravijo, da je bil nepopustljiv, celo brezsrčen.

V Ljubljanski pokrajini se je revolucija najbolj uveljavila zato, ker je bila italijanska okupacija v primerjavi z nemško blaga, tako da so revolucionarji imeli več možnosti. Poleg tega je v Ljubljani delovala glavnina komunističnega vodstva in vodstva OF. Partizanski poveljniki, ki jih omenjate, tudi Peter Cafuta - Gad, so bili fanatiki. To, kar so počeli, je bil sadizem, pogosto tudi do soborcev, ki so jih, na primer Novak, čeprav mladoletne, obsojali na smrt za malenkosti, celo 16-letna dekleta v partizanih, o čemer pričajo ohranjene partizanske obsodbe. Kar se Kardelja tiče – on je narekoval tempo revolucije. Na predstavitvi smo slišali nekatera njegova navodila oziroma povelja iz leta 1942, preden je prišlo do oboroženega upora proti partizanom. Povem samo nekaj izsekov: »Likvidirajte v rundah, to je niz likvidacij druga za drugo.« Ali pa tale: »Naj nauče ženske streljati, zastrupljati in vse mogoče. /.../ Začenja se tista faza vojne, ki je že napol državljanska in v kateri ujetniki ne obstajajo niti kot pojem niti kot dejstvo – to je, ko se kolje vse, kar pride pod nož …« To je iz njegovih pisem voditeljici VOS-a Zdenki Kidrič. Komentar ni potreben.

Kaj mislite, kaj bi se zgodilo z nami, Slovenci, če bi se začela vojna, kot se je leta 1941. Bi znova tako grobo obračunali med seboj?

Ne upam špekulirati v tej smeri, zgodovinarji v resnih debatah tega ne počnemo. Rekel bom le to, da žal opažam določene pojave nestrpnosti, ustrahovanja, tudi lažnive propagande, ki me res nekoliko spominja na usodni čas, ki ga opisujem v knjigi. To je skrb vzbujajoče. Naredimo vse, da se demoni iz preteklosti ne obudijo. Tudi tako, da zgodovino spoznamo tako, kot je bila, čeprav boleča. Spoznanja in aktivno ponotranjenje resnice nas lahko obvaruje, da napak ne bi ponavljali.

Govorili ste o našem odnosu do mrtvih in dejali, da je neustrezen. Zakaj smo taki do svojih pokojnih? Kot posamezniki in kot država.

Vemo, da je večina slovenskih povojnih žrtev še vedno pometana v okrog sedemsto morišč po državi. Energija nepokopanih trupel je veliko breme naše nacije. Moramo opraviti civilizacijsko dolžnost in jih pokopati. Absurdno je, da imamo lepo urejena pokopališča okupatorskih vojakov, kar je prav, za svoje pa še nismo poskrbeli. Na tem se lomi civiliziranost neke nacije. Nacizem in komunizem sta imela do mrtvih skrajno zavržen odnos. Če gremo na domač teren, saj tudi partizanski grobovi niso urejeni. Za številnimi se je izgubila sled, kot sedaj raziskuje dr. Dežman. Grobovi nasprotnikov, tudi isti, ki so bili urejeni, pa so bili namerno oskrunjeni in uničeni. Tu moramo enostavno slediti civilizacijskemu zgledu, ki velja že tisočletja.

Oddajte svoj komentar

Kranj 19°

zmerno oblačno
vlažnost: 84 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

16/23

torek

13/24

sreda

15/28

četrtek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

 

 

OBVESTILA / Gorenjska, 4. avgust 2020

Poletni delovni čas lekarn

IZLETI / Kranj, 4. avgust 2020

Kolesarski izlet

PREDAVANJA / Radovljica, 4. avgust 2020

Predavanje o slikarju Janu van Eycku

OBVESTILA / Gorenjska, 5. avgust 2020

Poletni delovni čas lekarn

OBVESTILA / Gorenjska, 6. avgust 2020

Poletni delovni čas lekarn

IZLETI / Kranj, 6. avgust 2020

Na Galetovec

OBVESTILA / Gorenjska, 7. avgust 2020

Poletni delovni čas lekarn

 

 
 

 

 
 
 

Med počitnicami se zabavajo / 10:57, 3. avgust

Ej deca, vas Jelko ali Beovićka vidi takole brez mask bo zabave konec po hitrem postopku....

V soboto devet okužb z novim koronavirusom in ena smrt / 20:32, 2. avgust

Koliko časa boste še napenali Narod o nekakšni koroni, v Bolgariji na zlati plaži povno tutistov pa vse zdravo v Nemčiji na Baltiku vse zavz...

Bolnišnica z novo fasado / 22:38, 31. julij

Trenutna sanacija je 20 let prepozno. Vsak blok na Jesenicah je že energetsko saniran. Samo bolnica je še iz časa stare železarne. Nova boln...

Bolnišnica z novo fasado / 13:03, 31. julij

To verjetno pomeni, da bolnišnica ostaja na Jesenicah in se bo tudi nova gradila na Jesenicah kar je edino prav !!

Maske olajšajo potek bolezni / 07:16, 31. julij

Nizozemska vlada pa takole:"Ker učinkovitost mask ni bila dokazana z medicinskega vidika, se je kabinet odločil, da ne bo nobene obveznosti ...

Železniški predor bo obnovilo avstrijsko podjetje / 12:53, 28. julij

Zaradi naše počasne zakonodaje in zavlačujočih razpisov smo postali slepo črevo v vseh železniških prometnih povezavah. Ker je Bratuškova od...

Železniški predor bo obnovilo avstrijsko podjetje / 09:32, 28. julij

Drugi tir skozi predor ne bo potreben nikoli. Avstrijci bodo leta 2026 odprli novo hitro progo Gradec-Celovec, ki bo prestavila ves tovorni ...