Zlatomašnika v Preddvoru in Lahovčah

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: Cerklje na Gorenjskem / četrtek, 2. julij 2020 / 23:57  

Preteklo nedeljo so v Preddvoru hkrati z žegnanjem praznovali tudi zlato mašo. Domačin jezuitski pater Jože Roblek je obhajal petdeseto obletnico mašniškega posvečenja. V cerkvi sv. Florjana v Lahovčah pa je v nedeljo zlato mašo daroval prelat Stanislav Zidar.

Preddvor, Lahovče – Pater Jože se je pred dobrimi osemdesetimi leti rodil kot drugi od šestih otrok v kmečki družini v Bašlju. Otroci, stari od enega do sedem let, so leta 1944 po nasilni partizanski mobilizaciji izgubili očeta in z materjo ostali sami. Drugorojeni Jože naj bi na kmetiji nasledil očeta, vendar ga je od malega vleklo v šolo, ker je že kot otrok želel postati duhovnik. V bogoslovje ljubljanske nadškofije je vstopil po maturi, nato pa šolanje nadaljeval v jezuitskem noviciatu. Filozofijo in teologijo je študiral v Ljubljani, Zagrebu in Innsbrucku. Leta 1970 je bil posvečen v duhovnika, leta 1977 pa je doktoriral iz duhovne teologije. Za temo doktorske disertacije je izbral problem prosilne molitve v sekulariziranem svetu.

V svojem duhovništvu se je pater Roblek večinoma ukvarjal z vzgojo mladih redovnikov in duhovnikov, kasneje pa je deloval tudi kot duhovni voditelj in spremljevalec številnim duhovnikom in laikom. Prvi je v originalni obliki prinesel v Slovenijo model duhovnih vaj utemeljitelja jezuitskega reda Ignacija Lojolskega. Za večdnevne ignacijanske duhovne vaje v tišini se odloča vedno več laikov, saj ljudje vse bolj spoznavajo, da ob vsakdanjem garanju in odtujevanju samemu sebi nujno potrebujejo tudi čas za notranjo umiritev in srečanje z najglobljim jazom. Leta 2005 sta skupaj s sobratom Ivanom Platovnjakom napisala priročnik Moliti s telesom, dušo in duhom, ki vsebuje praktična navodila, kako se na zbrano molitev oziroma meditacijo in kontemplacijo pripraviti s pomočjo jogijskih vaj. Ob zlati maši pa je izšla knjiga z naslovom Kristus me je vzljubil, ki opisuje patrovo duhovno pot in spoznanja ter vključuje številna pričevanja ljudi, ki jih je pater Jože srečal ali usmerjal na duhovni poti. Knjigo posveča kakorkoli zlorabljenim in ljudem na robu družbe, hudo bolnim in ostarelim.

Pet duhovnikov v vasi

V nedeljo je zlato mašo v cerkvi sv. Florjana v Lahovčah, kjer živi že skoraj osem let, daroval tudi prelat Stanislav Zidar. Vaščani Lahovč so mu pripravili praznovanje zlatomašništva s pogostitvijo. Ob tej priložnosti so ga z obiskom počastili tudi dekanijski duhovniki in cerkljanski župan Franc Čebulj. Stanislav Zidar, rojen 6. avgusta 1942 v župniji Ribnica na Dolenjskem, je bil pred petdesetimi leti na praznik Petra in Pavla v ljubljanski stolnici posvečen v duhovnika po polaganju rok nadškofa Jožeta Pogačnika. »Po končani srednji šoli sem dve leti študiral na Tekstilni fakulteti, nato se je oglasil klic za duhovniški poklic kot apostolom na binkošti. To se je zgodilo na novi maši Lojzeta Kosa, ki je bil iz moje rojstne vasi Sušje. Na grobu Antona Martina Slomška v Mariboru sem se dokončno odločil za duhovniški poklic. Lahko rečem, da sem se odločil za ljubezen do Jezusa in nebeškega Očeta,« je pojasnil zlatomašnik Zidar in nadaljeval: »V tistem času so bili v moji vasi s tridesetimi hišami štirje živeči duhovniki, jaz sem bil peti, kar je bilo v primerjavi z današnjim časom ogromno. Nikdar in nikoli mi ni bilo žal, da sem se odločil za duhovniški poklic, poslanstvo in način življenja. Vedno sem bil Bogu hvaležen, da me je poklical, tudi po nekoliko daljši poti iskanja.«

Z dežja pod kap

Po posvečenju je bil dodeljen za kaplana v Župnijo Ljubljana Sveti Križ, po končanem študiju na Teološki fakulteti v Ljubljani pa je bil imenovan za kaplana v Naklem. Za župnijskega upravitelja Župnije Naklo so ga imenovali že leta 1972. »V Naklem ni bilo župnišča, saj so ga Nemci po drugi svetovni vojni porušili. Skromno življenje v kaplaniji je klicalo po novem župnišču in njegova gradnja je bila za mladega duhovnika odlična pastorala,« je povedal prelat. Leta 1987, ko je bila izpraznjena Župnija Kranj, je ta postala nova župnija Stanislava Zidarja, a pravi, da je prišel iz dežja pod kap. »V župniji Kranj je povojna oblast nacionalizirala vse premoženje. Denacionalizacija je skoraj popolnoma uspela in iz majhnih prostorov je župnija končno zaživela,« je povedal Stanislav Zidar, ki se spominja, da je bilo 25-letno delo v Kranju razgibano, sodelavcev pa veliko. Leta 2012 je zaradi srčne bolezni zaprosil nadškofa Antona Stresa za premestitev v župnijo Cerklje oziroma podružnico sv. Florjana v Lahovčah. »Sam sem vsa duhovniška leta živel kot srečen in vesel duhovnik. Verniki in drugi ljudje to opazijo, saj vedno vsakemu človeku namenim toplo in prijazno besedo. Opazili so tudi v Lahovčah, kjer sem se lepo povezal z vaščani in kjer sem srečen tudi po dobroti župnika Jerneja Marenka. V veliko pomoč pa mi je gospodinja Ivanka Bernard,« je dejal zlatomašnik in sklenil: »Enako let kot štejem duhovniških, živim na Gorenjskem. Počutim se domačina, počutim se Gorenjca.«