Tenorist Anton Dermota se je rodil 4. junija 1910 v Kropi. Umrl je 22. junija 1989 na Dunaju, kjer je tudi pokopan.

Vedno je pel tudi slovenske pesmi

V Kropi so konec prejšnjega tedna obeležili 110. obletnico rojstva Antona Dermote, slovitega opernega pevca, ki je bil kar 45 let član Dunajske državne opere, trideset let njen prvi tenorist. Rodil se je 4. junija 1910 v Kropi.

»Bila je pot v neznano, toda zaupal sem in bil sem dobro razpoložen. Pred menoj se je odpiral svet, predvsem svet glasbe, ki sem jo ljubil bolj, kot sem kdaj mislil.«

»Moja otroška leta so tekla v revščini, v taki revščini, kakršno si danes komaj predstavljamo,« je zapisal v letu 1978 izdani avtobiografiji z naslovom Tisoč in en večer. »Še danes me ob spominu prešine rahla groza, ki je popadla nas pobiče ob pogledu v črno globočino opuščenih jaškov. Če smo vrgli vanje kamen, se je zdelo, kot da bi padala v neskončnost. Še slišim nenehne, stotere glasove kladiv, še zmeraj vidim pred seboj žareča ognjišča, obdana s preprostimi, iz desk zbitimi lopami,« opisuje otroštvo v Kropi. »Okrog teh kovaških ognjišč so se gnetli delavci drug ob drugem, zakaj dragoceni ogenj iz lesnega oglja je bilo treba preudarno rabiti. Mehove pri ješah je gnala voda. Eno od tistih starih lopatastih koles se v Kropi še danes vrti kot zanimivost iz nekdanjih časov.«

Tisoč in en večer

Prejšnji četrtek, prav na dan 110. obletnice umetnikovega rojstva, je v podružnični cerkvi kroparske Matere božje – zaradi znane legende o nastanku ji Kroparji pravijo Kapelca – Joža Eržen prebiral zapise iz Dermotove avtobiografije. Dermotovi so svoj čas namreč živeli v mežnariji pri Kapelci. Od skupno dvanajstih otrok so kar trije bratje zasloveli kot imenitni tenoristi: poleg Antona še Leopold, v tujih pevskih enciklopedijah zapisan kot Leo Cordes (Kordež) – Dermota, in Gašper, ki je bil solist ljubljanske opere in dolgoletni član Slovenskega okteta.

»Bilo nas je enajst ali dvanajst otrok – prav natanko tega ne vem, zakaj nekaj jih je umrlo že prav zgodaj, še kot dojenčki,« opisuje. »Več kot dvanajst let zaporedoma smo v družini vsako leto čakali na ''veseli dogodek''. Nismo občutili tragično, da več otrok ni živelo niti tako dolgo, da bi zlezli iz plenic. Bog je dal in Bog je vzel. In če je vzel, so bila pri hiši ena usta manj ... Kljub temu je bilo moje otroštvo srečno. Saj nismo mogli svojega življenja z ničimer primerjati, tudi drugim ni šlo bolje. Posesti in lastnine za otroke ni bilo. Obleke, čevlji, celo igrače, vse to je bilo otrokom v družini skupna last. Hlače in krilca smo drug za drugim podedovali, dokler ni razpadlo. Nazadnje prvotnih hlač od samih krp sploh ni bilo več videti. Živeli smo brez zavisti, brez želja in jemali vse, kakor je pač prišlo. A najmanjše veselje nas je bogatilo,« se spominja.

S petjem preganjali strah pred temo

»Ko se je stemnilo, smo začeli prepevati. Luči nismo imeli, sveče in petrolej – to je bilo predrago. Torej smo peli, da bi pregnali strah pred temo. Peli smo ljudske in preproste umetne pesmi, enoglasno in večglasno. Zaloga pesmi je bila neizčrpna. Sicer pa nismo peli le doma, temveč vedno in povsod tudi na vasi. Čeprav smo tolkli hudo revščino in živeli neusmiljeno trdo življenje, smo bili vendarle dovzetni za petje in igro,« opisuje svoje otroštvo v Kropi.

V Ljubljano in na Dunaj

Še kot otroka so ga poslali v orglarsko šolo v Ljubljano, kot mlad fant je kasneje postal član opernega zbora v Ljubljani, kasneje se je potegoval in tudi dobil štipendijo za nadaljevanje študija. Izbral je Dunaj, kjer se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja popolnoma posvetil petju, si ustvaril družino in živel do konca življenja. »Bila je pot v neznano, toda zaupal sem in bil sem dobro razpoložen. Pred menoj se je odpiral svet, predvsem svet glasbe, ki sem jo ljubil bolj, kot sem kdaj mislil.«

Že leta 1936, komaj sredi dvajsetih, je podpisal pogodbo z Dunajsko državno opero in v njej debitiral v Mozartovi Čarobni piščali. Tako se je začela njegova pot navzgor. Član dunajske opere je ostal kar 45 let, vse do konca svoje operne poklicne poti, v kateri je nastopal po vsem svetu in z najvidnejšimi imeni opernega sveta.

Življenjska in umetniška spremljevalka

Kmalu po svojem prihodu na Dunaj je spoznal svojo kasnejšo ženo, pianistko Hildo Berger von Weyerwald, ki ga je vse življenje tudi umetniško spremljala in podpirala. Marjana Mrak, urednica in avtorica umetniškega programa na nacionalnem radiu ter soavtorica knjige o Antonu Dermoti, poudarja, da je imel srečo, ker je bila gospa Dermota izjemna umetnica s talentom in izobrazbo, zaradi katerih bi tudi sama lahko postala velika koncertna pianistka, a se je odločila, da bo ostala njegova spremljevalka na klavirju. »Ko sem ju poslušala, sem kdaj tudi zaznala, da ga je umetniško celo presegla,« je povedala na spominskem večeru prejšnji teden v Kropi in poudarila, da je Dermota v interpretaciji Mozarta še danes nedosegljiv. Kot je še poudarila, se je v zrelih letih Dermota uveljavil tudi pri petju samospevov ter rekviemov in oratorijev. A najbolj znan je ostal po svojih vlogah v Mozartovih operah. »Tudi za slovo od Dunajske državne opere, kjer je bil kar trideset let prvi tenorist, je leta 1981 pel vlogo Tamina iz Čarobne piščali, ki je bila tudi vloga, ki jo je največkrat pel,« je povedala Mrakova.

Ostajal je Slovenec

Anton Dermota je vse svoje odraslo življenje preživel na Dunaju, kjer so se jima s soprogo Hildo rodili trije otroci: pred drugo svetovno vojno hčerki Jovita in Tanja, po vojni pa še sin Marian. V svoji dolgoletni karieri je stal na najpomembnejših svetovnih odrih po vsem svetu, ustvarjal z najslavnejšimi dirigenti in za svoje delo prejel številna odlikovanja in priznanja po vsem svetu. »A kjerkoli po svetu je pel, je v svoje programe vedno vključeval tudi slovensko ljudsko pesem in samospev,« poudarja Mrakova. Pogosto se je vračal v domačo Kropo, v svojem dunajskem stanovanju pa je imel v pritličju sobo s širokim izhodom na vrt. Tam so stale orgle, na katere je igral, in se ob odprtih vratih ob poslušanju ptičjega petja spominjal domačih krajev, je povedala Mrakova. »V stanovanju pa je imel na klavirju na pozlačenem podstavku Valvasorjevo Slavo Vojvodine Kranjske. Vedno je bila odprta na strani, kjer je bila opisana Kropa.«

Kje so tiste stezice

»Na Radiu Ljubljana smo umetnika povabili na eno od oddaj ''v živo''. Pripovedoval naj bi o svoji življenjski in umetniški poti in poslušalci naj bi se z njim pogovarjali po telefonu,« v knjigi o Dermoti opisujeta Marjana Mrak in Francka Slivnik. »In govoril je in se pogovarjal dve uri, vmes smo vrteli posnetke z magnetofonskega traku. Bližala sta se deseta ura zvečer in konec oddaje. Nekaj minut pred tem je vstal od mize z mikrofoni in rekel: »Sicer ne pojem več, ampak zdaj vam bom eno zapel. Slovensko narodno Kje so tiste stezice. To ima gotovo svoj pomen. Spomin na čase, ki so za nami. Vsakdo lahko nekega dne reče: ''Kje so tiste stezice! Kje so tisti časi!'' Na drugem koncu studia 13 sta stala klavir in mikrofon, pripravljena za vsak primer. Osvežil si je grlo s požirkom vode in gospa Hilda Dermota je z zadovoljnim nasmehom položila roke na klaviaturo. Ta večer, 24. septembra 1986, je Dermota že zadnjič zapel širokemu krogu poslušalcev. Bil je v 77. letu življenja.«

Umrl je 22. junija 1989 na Dunaju, kjer je tudi pokopan.

Oddajte svoj komentar

Kranj 0°

zmerno oblačno
vlažnost: 93 %
veter: Z, hitrost: 11 km/h

-1/15

sobota

-2/12

nedelja

0/11

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

 

 

 

 

 

OBVESTILA / Britof, 20. april 2024

Blagoslov koles

OBVESTILA / Šenčur, 20. april 2024

Spominska plošča Janezu Mlakarju

PRIREDITVE / Adergas, 20. april 2024

Ljudske pesmi v evropskem prostoru

PRIREDITVE / Šenčur, 22. april 2024

Umovadba

RAZSTAVE / Škofja Loka, 22. april 2024

Razstava risb Petra Jovanoviča

RAZSTAVE / Jesenice, 22. april 2024

Razstava Helene Vidmar

IZLETI / Kranj, 23. april 2024

Kolesarski izlet DU Kranj

OBVESTILA / Naklo, 25. april 2024

Izobraževalna platforma Digiagri

 

 
 

 

 
 
 

Subvencija tudi za e-kolesa / 08:17, 18. april

Glede na hitrost birokratov bodo subvencije verjetno pripravljene tik pred smučarsko sezono.

Za pravico do groba in spomina / 10:49, 16. april

Za 70% SLO populacije je to drugorazredna tema. Slovenci radi mečejo v brezna in jame kar jim je viška v kleti in okoli hiše. Takrat so bili...

Za pravico do groba in spomina / 19:13, 15. april

Cerkev in Dežman bodo še trdili, da so se domobranci borili za svobodno Jugoslavijo. Kaj pa če bi še pogledali koliko gorja so naredili sami...

Neznanka vstopila v odklenjeno stanovanje / 19:09, 15. april

Stari časi, ko si pustil odklenjena vhodna vrata v stanovanje in šel brez skrbi naokoli, so že zdavnaj minila. Ampak nekateri se teh navad ne morejo znebiti, potem je pa groza.

Če operater konča v stečaju / 19:07, 15. april

Sam se v ta predlog za stečaj ne vtikam, ker enostavno ne poznam dobro situacije. Me pa na splošno moti, v kolikor gre kdo v stečaj, podjetj...

Dela na Betinu predčasno končana / 09:47, 15. april

Skupni načrt, časovnica se mi pa za ta projekt, ki ni majhen, zdi precej čuden. Okoli Bleda bi morala biti obvoznica fertik, tko da bi sedaj...

Je bil gradbeni poseg na Veliki planini nezakonit / 09:01, 9. april

Skrajni čas je bil, da se je elektrificiralo tudi pastirsko naselje "Veliki stan", saj so inšpektorji neprestano kaznovali in grozili kmetom...