Kako se je ata naučil brati in pisati

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 14. junij 2020 / 10:40  

Na horuk!, 1. del

Jakob se pohvali, da je kot poklicni voznik prevozil več kot štiri milijone kilometrov tako doma kot po Evropi. Med vožnjo je imel veliko časa za razmišljanje. Na postajališčih je med čakanjem, da lahko nadaljuje vožnjo, delal zapiske o svojih prednikih v želji, da jih nekoč objavi v knjigi, ki bo namenjena družini in prihodnjim rodovom. Nekatere odlomke je zaupal tudi meni. Najprej tiste o očetu.

»Stric in teta sta mojega očeta vzela k sebi, ko je imel komaj dober mesec. Velikokrat so mi povedali, kako je to bilo: šla sta kupovat kravo, pa sta se gredoč oglasila še pri sorodnikih. Stričeva sestra Angelca je ravno rodila enajstega otroka. Menda je mirno ležal na peči, zavit v moški suknjič. Angelca ni imela več mleka, kar usahnilo ji je, pa mu je po žlički dajala mešanico vode in kozjega mleka. Otrok je takoj vse izbruhal. Menda je bilo zlovešče, saj se mu je videlo, da ga je kar pobiralo od lakote. ''Če bo močan, bo preživel, če ne, bo pa umrl,'' je menda odgovorila njegova mati, medtem ko sta obiskovalca vzela nebogljeno bitje v naročje in ga poskušala predramiti. Potem so naredili kupčijo: stric in teta sta otroka vzela s seboj, v zameno pa sta pustila majhnega prašička,« pripoveduje Jakob.

»Še isti večer je teta odnesla na pol mrtvega otročka k eni od sosed, ki je tudi imela dojenčka. Mojega očeta je podojila in ga s tem rešila gotove smrti. V zameno za dojenje je vsak mesec dobila nekaj krompirja, repe in leče. Teta je materinstvo, ki ji je kot zrela hruška padlo v naročje, vzela zelo zares. Na očeta je pazila kot na punčico svojega očesa!

Leta 1938 je bil ata star sedem let. Teta je bila tisto leto zelo slabega zdravja. Bruhala je kri, menda je imela rano na želodcu. Verjetno pa je imela raka, a njeni bolezni ni nihče razen strica posvečal več kot toliko pozornosti. Češ: če bo preživela, prav, če ne bo, bo pač umrla! Obiskala je Zefo, zeliščarico, ki ji je prodala tinkture, ki jih je pila ponoči in podnevi. Da bi lahko v miru počivala, so očeta začasno vrnili njegovim pravim staršem. Menda je na vso moč jokal, ko ga je stric vlekel na voz, a ni nič pomagalo. Tetino zdravje je bilo zanj na prvem mestu, tako rad jo je imel. Stric je bil mesar, po sili razmer tudi vaški brivec, v lasti pa je imel tudi manjši kamnolom. Poleg kmetije je bilo še veliko zadolžitev in ni bilo misliti, da bi hkrati pazil še na živahnega dečka, ki je rad kakšno ušpičil. Še v pozni starosti je ata pripovedoval, da je prve dni pri pravih starših jokal noč in dan. K sebi pa so ga vzeli tudi zato, da je varoval sestrico, ki se je ravno rodila. Zadolžitev mu ni bila čisto nič všeč. Zdela se mu je zelo punčkasta in čutil se je ponižanega, ker so ga vsi, ki so ga srečevali na vasi, klicali varuška!

Pri pravih starših je ostal vse do leta 1941. Takrat pa je prišla ponj teta in ga odpeljala s seboj. Vpričo vseh ga je stisnila k sebi in ga poljubčkala po obrazu. Ata bi se najraje udrl v tla! Kaj takšnega! Ko sta že sedela na vozu, mu je na skrivaj stisnila v roko čokolado. ''Saj ne boste umrli?'' jo je s strahom vprašal ata, preden je zagrizel v čokolado. Teta je vzela robec in vso pot do doma smrkala vanj.

Pri trinajstih letih so ga dobili na piko partizani. Pisalo se je leto 1944. Zadolžili so ga za prenašanje pošte. Teti to ni bilo čisto nič všeč, a se je vojaščine, ne glede na to, čigava je bila, na smrt bala. Nekoč je teti prišlo na ušesa, da Nemci iščejo enega svojih. Menda je imel psihične težave in jim je večkrat ušel. ''Nikamor ne greš!'' je teta ukazala atu, ko se je hotel na skrivaj izmuzniti iz hiše. Bala se je, da bo srečal norega Nemca, kdo ve, kaj bi zmešanec naredil otroku. A ata se ni dal. Teto je imel zelo rad, a je trma zmagala. Pri prazni pastirski koči je naletel na Nemca. Čudno je bilo vse skupaj. Močno je krvavel, saj si je na priročnem kamnu z vojaškim nožem sekal prste. Ata je brez razmisleka zdirjal do občinske stavbe, kjer so bili Nemci nastanjeni, in jim povedal, kje bodo našli svojega vojaka. V zahvalo so mu podarili usnjeno vojaško torbo in pas za hlače. Eno in drugo je uporabljal vse do svoje smrti.

Stric se je po vojni prekvalificiral v tesarja. Živine za klanje je bilo komaj kaj, konkurenco pri brivski obrti pa mu je delal neki Dalmatinec, ki se je poročil z gostilničarjevo hčerko. Ata je bil že dovolj star, da je lahko sam služil svoj vsakdanji kruh. ''Samo na streho ga ne pustite!'' je teta prosila moža, ko sta zarana odhajala na pot. Po vojni je bilo marsikje tako, da je bilo tudi za delavce hrane komaj kaj, ''šnopca'' pa so imeli povsod precej na zalogi. Delavce so nalivali z njim, da je bilo veselje! Neštetokrat se je zgodilo, da je bil ata na strehi sam, ker je stric obležal za grmom pijan, moral se je znajti, kakor je vedel in znal. Na srečo se ni nobeno ostrešje podrlo. Kdo ve, kaj bi bilo z njim, če bi se. Stric se je vedno bolj vdajal pijači, ata je bil za vsa dela tudi doma, na kmetiji, sam. S teto si ni mogel veliko pomagati, saj je bila od tistih težav z želodcem zelo slabega zdravja. Je pa zelo dobro kuhala in ata jo je imel iz vsega srca rad.

Ko je bil star 17 let, mu je stric rekel, da je že skrajni čas, da postane ''dedec''. Ravno sta tesala tramove za neko osnovno šolo. Pri zidarskih delih so pomagale tudi ženske, samske in poročene. ''Katero bi?'' ga je vprašal stric. Ata je skomignil z rameni. Sanjalo se mu ni, kaj bi stric rad. Potem je stric kar sam stopil do neke ženske z rdečimi lasmi. Takrat so namreč menili, da so rdečelaske sposobne vsega. Odpeljala ga je na bližnji kozolec, v seno. In tam je ata izgubil nedolžnost. Če ga je kdaj imel pod kapo, nam je razlagal tudi podrobnosti. Zapomnil sem si, da se je grozno ustrašil, ko mu je tista reč začela rasti, potem pa nad njo ni imel več nobene komande.

Potem je moral k vojakom. V ''edinici'' sta bila dva, ki sta bila nepismena, neki Rom in moj ata. Ta prekleti vojni čas ga je prikrajšal za obiskovanje osnovne šole. Oficir ga je pošteno nadrl, češ kakšni zanikrneži so ti Slovenci, še pisati ne znajo. Ata bi ga najraje na gobec, kot je rekel, a je bil raje tiho. Zaradi tega, ker ni znal brati in pisati, se ni nikoli čutil manjvrednega. Če je bilo treba kaj zapisati, je to storila teta. Pa kaj?! Komandantu kasarne ni bilo v čast, da ima pod seboj tudi nepismene vojake. Nekega Beograjčana je določil, da jih je naučil branja in pisanja. Ko je ata prišel domov, je znal tekoče brati in pisati, a le srbohrvaško in v cirilici ...

Vsi v družini so vedeli, da atu ni bilo kaj preveč za ženske. Morda ne zaradi tiste prve izkušnje, v katero so ga prisilili? Teta, ki ji bolezen ni prizanašala, si je želela, da bi pred smrtjo lahko popestovala atove otroke. Pisalo se je leto 1956, ko je dobil ata v roke spisek deklet, ki so se teti zdela najbolj primerna. Atu takšna prisila ni bila pogodu. A jo je imel preveč rad, da bi ji nasprotoval …«

(Nadaljevanje prihodnjič)