V sebi nosim slovensko molitev

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 12. april 2020 / 10:20  

Dr. Jože Marketz je od februarja naprej novi škof krško-celovške škofije. Še pred leti je bilo nepredstavljivo, da bi na Koroškem Slovenci lahko prevzemali najodgovornejše službe, poudarja novi škof v pogovoru za Gorenjski glas.

Spoštovani gospod škof, najprej čestitka za imenovanje in iskrena hvala za pogovor za Gorenjski glas. Tudi na Gorenjskem smo ponosni, da je bil koroški Slovenec izbran za tako odgovorno dolžnost. Ste bili vi osebno presenečeni?

Prisrčna hvala za čestitke. Prav lep pozdrav namenjam bralkam in bralcem Gorenjskega glasa. Imenovanje je bilo tudi zame presenečenje, saj sem bil z vsem srcem ravnatelj koroške Caritas. Ko so me povabili v Rim, sem se branil, a je pristojni kardinal vztrajal in mi povedal, da se je zame odločil papež, ker je prišla zadeva o krški škofiji do njega. Papežu Frančišku, ki ga zelo spoštujem in je star 83 let, nisem mogel reči, da sem prestar. Poleg tega sem že pri duhovniškem posvečenju obljubil pokorščino. Zavedal sem se tudi, da bodo prav koroški Slovenci nadvse veseli, da bi eden od njih postal škof, saj so dolga leta prosili za slovensko govorečega pomožnega škofa ali vsaj generalnega vikarja. Odločilno za moj pristanek pa je bilo osebno prepričanje, da ne gre samo za moj da, ampak me je Bog poklical in izrekel svoj da meni.

Vaša škofovska dolžnost bo gotovo še zahtevnejša tudi zato, ker je o dosedanjem vodenju škofije, ki je druga najstarejša v Avstriji, precej polemik.

Zavedam se problematike, zaradi katere je ostala škofija brez škofa. Želim začeti proces obnove. Glede dogajanj v krški škofiji v preteklih letih ne želim ničesar prikrivati, hkrati pa naj bi bilo mogoče, da na vse, kar se je zgodilo, pogledamo z vidika krščanske ljubezni in si pri tem izmenjamo tudi nasprotujoča si stališča. Lahko se o tem celo prepiramo. Pomembno je, da lahko vsak pove svoje mnenje in da smo v dialogu, potem ima krška škofija in tudi celotna Cerkev dobro prihodnost. Škofovska služba je že sama po sebi zahtevna. Mnogo služb sem že opravljal v škofiji in ob vsaki sem si mislil, da bom naloge že zmogel. Pri škofovski pa resnično čutim, da sam tega ne bom zmogel opraviti in da ji bom kos le z Božjo pomočjo. V ta namen sem prosil za molitev. Zaupanje ljudi bom skušal pridobiti s svojim načinom življenja. Sem skromen človek in tak želim ostati.

Krško-celovška škofija je tudi dvojezična. Vi ste goreč zagovornik dvojezičnosti. Boste kot škof pri njej vztrajali? Znano je, da je v številnih koroških krajih mogoče slišati slovensko besedo in pesem le še v cerkvah.

Pomembno je, da lahko slovenščino, svoj materni jezik, uporabljamo v koroški javnosti. Naredili smo veliko korakov v pozitivno smer in tu sem res zelo ponosen na našo Cerkev, ker je imela pri tem pionirsko vlogo. Moja doktorska disertacija z naslovom Prispevek Cerkve k skupnemu življenju slovenske in nemške skupnosti na Koroškem je bila del tega procesa. V deželo smo vnesli dvojezičnost. Velika večina je imela vse nemško, Slovenci pa so skušali imeti vse slovensko. Z dvojezičnostjo pa iščemo način, da smo skupaj, da se sporazumemo in to želim nadaljevati. Slovenski duhovniki po župnijah se zelo trudijo, da dajejo slovenskemu jeziku dovolj prostora in s tem oblikujejo tudi slovensko kulturo po južnem Koroškem.

Slovenci, ki smo bili na vaši škofovski posvetitvi v celovški stolnici, smo bili posebej počaščeni, ker ste na vprašanja o zaobljubah odgovarjali dvojezično. Tudi v vaših škofovskih znamenjih je veliko slovenskega.

Svojim staršem sem zelo hvaležen, da sem odraščal v slovenščini. Ko sem premišljeval o sprejemu škofovske službe, sem se pogosto spomnil svoje babice, ki si je z vsem srcem želela, da bi postal duhovnik, in je v ta namen neverjetno veliko molila. V njej sem videl lik premnogih slovenskih vernic in vernikov, ki so ji bili in so ji še povsem podobni. Dvojezičnost dojemam kot veliko darilo. V sebi nosim slovensko molitev in ta mi daje moč. Želel sem si preprosta škofovska znamenja. Rdeč lipov list v mojem grbu simbolizira slovensko lipo in tudi moja škofovska palica je iz lipovega in cemprinovega lesa. V grbu in na mitri, ki so jo izdelale šolske sestre svetega Frančiška Kristusa Kralja v Mariboru, je upodobljen Hemin križ, ki so ga našli pri izkopaninah na Gori svete Heme nad Globasnico, blizu moje domače Kršne vasi. Pomembno mi je spoštovanje tradicije, iz katere izhajam, in vem, da je v bistvu ne smemo spremeniti, čeprav so spremembe potrebne. Zame je prvo spoštovanje vsakega človeka, neodvisno od njegovega izvora, jezika ali verske pripadnosti.

Se vam zdi, da je imenovanje koroškega Slovenca za škofa tudi znak strpnejšega sožitja med obema narodoma v deželi. Še pred desetimi leti bi bila to utopija.

Zavedam se, da je imenovanje koroškega Slovenca za škofa tudi političen znak. Hvaležen sem, da je prav katoliška Cerkev v zadnjih desetletjih v duhu sožitja močno sooblikovala našo družbo. Iskanju pravičnosti in sprave se ni nikoli izogibala. Koroška škofijska sinoda v letih 1971 in 1972 je veliko prispevala k sožitju. Nekdanjih razprtij ni več, ostajajo pa odprta vprašanja. Da na Koroškem lahko tudi Slovenci prevzamejo odgovorne službe za vso družbo, je bilo pred časom nepredstavljivo. Ob svojem imenovanju sem prav iz vrst slovenske narodne skupnosti čutil nepopisno veselje in podporo. Čutil pa sem, da so bili tudi nemško govoreči Korošci veseli. Kritike skoraj ni bilo, kar me je celo presenetilo. Da je škof iz slovenske narodne skupnosti, je ob stoti obletnici plebiscita zgodovinski dogodek. Prej koroški Slovenci pri plebiscitnih praznovanjih nismo sodelovali. Tudi sam se jih nisem nikoli udeleževal. Sedaj se v programih bolj upoštevata slovenska narodna skupnost in njen jezik. Mislim, da smo letos tako daleč, da bo praznovanje lahko skupno, v duhu sožitja in spoštovanja. Tudi verniki bodo zaradi tega molili za Koroško.

Zelo ljudski človek ste. Verjetno tudi zato, ker ste bili rojeni v preprosti in verni kmečki družini v Podjuni. Mama je že pokojna, očeta pa sem na posvetitvi opazoval, kako je s solznimi očmi, ganjen spremljal svojega sina na začetku škofovske poti. Za časopis Nedelja je povedal, da želi z vami znova obiskati slovensko morje, vaše delovno mesto v Celovcu in celo Vatikan.

Moja pot z Bogom se je začela že doma, s starimi starši in starši. Moja mama se je pred skoraj letom dni vrnila k Njemu. Vesel sem, da je bil na posvečenju ob meni moj skoraj 93-letni oče z mojima sestrama. Družina je temelj vsega. Tega se zavedam. Moja babica ni znala nemško, bila pa je zelo verna in pametna žena. Sama ni znala pisati, a je svoje pesmi, romane in igre narekovala dedu, da jih je zapisoval. Ko je šla moja mama v pokoj, je začela pisati. Vsi smo se čudili. Napisala je šest knjig. Ljubezen do besede je prisotna v našem rodu, saj je Maja Haderlap moja sestrična. Mama je obdelovala domačo kmetijo, oče pa je delal od jutra do večera: pozimi je plužil sneg po vsej občini, poleti pa je žel žito in veliko delal v gozdu. Včasih sem mu pomagal, ampak sem bil kot otrok izredno šibek. Hvaležen sem, da je skrb za kmetijo in za očeta prevzela sestra Monika z družino. V Vatikan očetu zagotovo ne bo več uspelo priti. V Piran sem ga že enkrat peljal, škofijsko palačo pa mu bom pokazal pred veliko nočjo.

Na vseh dosedanjih dolžnostih na Koroškem in v misijonih, kjer ste bili nekaj časa, in zadnja leta kot vodja koroške Caritas ste delovali kot glasnik ubogih in revnih. Gotovo boste tudi kot škof do teh ljudi še posebno pozorni.

Imenovanje za škofa sem sprejel tudi zaradi svojih izkušenj v pastorali, predvsem pa v koroški Caritas. Skrb za ljudi, ki živijo na robi družbe, bo močno spremljala mojo škofovsko službo in moj življenjski slog. Še naprej se bom v posebni meri zavzel za begunce, ki so prisiljeni zapustiti svoj dom in iščejo zatočišče. Treba jim je pomagati, da bodo lahko živeli v dostojanstvu. Ko sedaj vidim slike beguncev na meji med Grčijo in Turčijo, se mi zdi to katastrofa še posebej zato, ker smo mi kristjani. Če bi bili mi v njihovi koži, bi si gotovo želeli isto, mi pa jim tega ne damo. Moja srčna želja je, da bi drug drugega poslušali, drug drugega poskušali razumeti, drug drugega varovali in živeli v medsebojnem spoštovanju. Naš svet je danes zelo pluralen. Kristjani ob tem ne smemo biti ozki. Razširimo roke, da lahko objamemo svet, vendar ne tako, da boli, ampak da dobro dene.