Življenje se je spremenilo tudi starejšim

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 26. marec 2020 / 06:00  

Čeprav ne hodijo v službo, imajo tudi upokojenci svojo dnevno rutino. In ta se je, sploh tistim bolj aktivnim, v zadnjih tednih zelo spremenila.

Radovljica, Gozd - Martuljek – »Bratu, ki ima danes rojstni dan, sem tako kot vsako leto nesla zmedene flancate, le da sem mu jih tokrat pustila kar na pragu. Pozvonila sem in se umaknila na drugo stran ceste, od koder sem mu voščila,« je povedala Metoda Bole, upokojena socialna delavka iz Radovljice, ki smo jo sredi prejšnjega tedna s telefonskim klicem zmotili, ko je na vrtu brala knjigo.

»Sicer pa redno za družine svojih otrok pečem kruh in ga nato s kolesom razvozim od hiše do hiše. Tudi tam ga odložim na pragu in grem, nič ne vstopam,« pove. Pravi, da ji ni nič dolgčas. Kako pa, ko je toliko dela na vrtu!

Številni težko sprejmejo

»Shrambo imamo kar dobro založeno, tako da ni treba v trgovino. Na vrtu naberem motovilec in regrat, ki sta nam v prejšnjih letih vedno ''ušla'', njive pa že dolgo nismo imeli tako urejene kot to pomlad. Lotila sem se tudi knjižnice, ki jo imamo v kleti. Nekaj knjig bo šlo v antikvariat, nekaj sem jih pripravila za vnuke. Vse, s čimer se zdaj ukvarjam, prav rada počnem, res mi ni nič hudo.«

Boletova je tudi koordinatorica radovljiške skupine starejši za starejše: »Svojim prostovoljkam sem naročila, naj starejše, ki jih sicer obiskujejo, pokličejo po telefonu, sicer pa naj se ne izpostavljajo, saj so tudi same v rizični skupini.« Pravi še, da razume, da se je marsikateri starejši težko sprijaznil z novo situacijo. »Mislim, da številni enostavno ne dojamejo, da je res lahko tako hudo, zato še vedno vztrajajo v svoji nekdanji dnevni rutini. Mislijo si, da so že toliko preživeli, da jim ena takšnale reč ne more do živega. Jaz pa si rečem: ne, nočem, da zaradi mene umre moj sosed.«

Treba se je umiriti, drugače ne gre

Darinka Tarman iz Gozda - Martuljka se je na telefon oglasila, ko je bila ravno v vrhu domačega oreha, ki ga je bilo treba obrezati. Nekdanja medicinska sestra v Psihiatrični bolnišnici Begunje, sicer pa neutrudna prostovoljka, članica številnih društev in skupin v Zgornjesavski dolini, ima tudi v teh dneh, ko ne more voditi pevskih zborov, klepetati s starostniki v domu starejših občanov, imeti delavnice izdelovanja prest in butaric, ki jim v krajih pod Triglavom rečejo prajkli, cel kup dela. »Oh,« je rekla, ko je zlezla z lestve in poklicala nazaj, »tak vrt imamo doma, da bi imelo pet ljudi dovolj dela z njim!«

Pravi, da ji čas še zmeraj prehitro mine. »Kaj napišem, berem, pogledam kakšno informativno oddajo na televiziji, v trgovino v Martuljku vstopamo eden po eden, tako da tudi težav s preskrbo ni. Treba se je pač umakniti, drugače ne gre. Tale virus je huda stvar. Za dobro voljo je treba poskrbeti tako, da se človek zna veseliti majhnih stvari. Jaz na primer z vrta lahko gledam na te naše čudovite hribe. Kakšen privilegij je to! Vem, da je nam, ki živimo na podeželju, lažje. Imamo svoj vrt, lahko gremo pred hišo na svež zrak. Zavedam se, da je mnogo težje tistim, ki morajo zdaj dneve in dneve preživeti med štirimi stenami.«

Življenje se je upočasnilo

Med tistimi, ki dneve zdaj preživljata prav tako, torej med štirimi stenami stanovanja v bloku, sta tudi zakonca Vrabec iz Radovljice. »Zame, ki sem običajno še preveč aktivna, je bil tale teden, kar ne smeva ven, pravzaprav kar blagodejen,« je povedala Alenka Bole Vrabec, ki smo jo prejšnjo sredo zvečer zmotili ravno pri urejanju starih fotografij; kar mimogrede je razložila zgodbo o eni izmed njih, na kateri so v ozadju trije zajci na steni katedrale nemškega mesta Paderborn, ki leži na območju s kar dvestotimi izviri, eden od njih je topel in ob njem so se včasih zbirale perice ... »Z možem imava sicer podobno rutino kot sicer, veliko bereva, jaz pišem, lotila sem se tudi že domače naloge za italijanščino ... Sicer se pa življenje upočasni in nam da priložnost, da iz vsake aktivnosti naredimo obred. Midva si tako čaj, ki sva ga običajno ob desetih pila v kavarni v radovljiški knjižnici, zdaj pripraviva doma. Hrano po receptih, ki jih preizkušam, si razdeliva na več obrokov, skozi balkonsko okno lahko gledava na Jelovico ... Drugače pa sem prepričana, da je vsako stvar treba jemati tako, kot da se bo enkrat končala. Tudi ta se bo.«