Ivan Ahčin med politiko in novinarstvom

Besedilo: Peter Colnar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. marec 2020 / 11:25  

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (241)

V Domžalah se je 9. marca 1897 rodil teolog, časnikar, sociolog, publicist in politik Ivan Ahčin. Njegovo življenjsko delo je bilo razpeto med znanstvenim in publicističnim udejstvovanjem, novinarskim urednikovanjem in političnim delovanjem. Na ljubljanski teološki fakulteti je predaval socialno filozofijo. Bil je podpredsednik ljubljanske sekcije Jugoslovanskega novinarskega združenja. Študij bogoslovja je končal leta 1921, promoviral pa je leta 1925. V letih 1929–1941 je bil glavni urednik Slovenca in tudi skupaj s Stankom Gogalo in Janezom Fabijanom sourednik Časa.

Prvo svetovno vojno je preživel na različnih frontah. Bil je viden predvojni katoliški sociolog. Na ljubljanski teološki fakulteti je predaval sociologijo. Bil je tesno navezan na Antona Korošca in je imel do srbske nadvlade v kraljevini hladen odnos. Zanj je bila značilna velika nestrpnost do komunizma in prostozidarstva. Veliko je objavljal, med drugim v reviji Čas, kjer je bil od leta 1930 tudi sourednik.

V začetku leta 1942 se je umaknil v Rim, kjer je organiziral povezavo s slovenskim vodstvom v inozemstvu in ohranjal zvezo z Ljubljano. Po vojni je ostal v tujini in bil profesor na emigrantskih slovenskih bogoslovnih učiliščih. Njegovo znanstveno delo je zajeto predvsem v delih Krščanska sociologija, Sociologija in Socialna ekonomija. V devetdesetih letih dvajsetega stoletja so v arhivskih fondih odkrili rokopis njegovih političnih spominov na Antona Korošca, ki so jih uredili in objavili v knjigi Izgubljeni spomin na Antona Korošca.

Štel se je za dediča političnih nazorov Antona Korošca. Srbsko prevlado v kraljevi Jugoslaviji je ostro odklanjal kot »nesprejemljivo za svobodo slovenstva«. Zagovarjal je stališče, da mora biti na čelu Slovenske ljudske stranke duhovnik, zato je po Koroščevi smrti prišel v spor z Miho Krekom. Leta 1941 je napisal spomine na Korošca, ki predstavljajo zametek nedokončane biografije. Leta 1942 se je umaknil v Rim, od koder je krajše obdobje še pošiljal prispevke za Slovenca. Po vojni je ostal v tujini in kot profesor predaval na slovenskih begunskih semeniščih.

Na Krekovih krščanskosocialnih temeljih je soustanovil in vodil društvo Družabna pravda. V letih 1955–1960 je urejal glasilo slovenskih duhovnikov v zamejstvu Omnes unum (Todos uno). Od leta 1959 dalje je bolehal za črevesnim rakom in za njegovimi posledicami 14. februarja 1960 umrl v Buenos Airesu.

Zanimivi Gorenjci tedna in dogodki iz dežele Kranjske:

V Naklem se je 12. 3. 1651 rodil zdravnik in diplomat Gregor Voglar. Bil je osebni zdravnik ruskega carja Petra Velikega.

V Škofji Loki se je 12. 3. 1877 rodil duhovnik, teolog in profesor Jože Demšar. Bil je med ustanovitelji Ciril-Metodovega društva katoliških duhovnikov.

V Slomu pri Ponikvah se je 14. 3. 1846 rodil farmacevt, lekarnar in kamniški župan Josip Močnik.

V kranjskem deželnem zboru v Ljubljani je Luka Svetec 14. 3. 1864 prvič govoril samo slovensko.

Salzburška nadškofija je 15. 3. 752 prevzela patronat nad Karantanijo.

V Kamni Gorici se je 15. 3. 1774 rodil glasbenik, organist, šolnik Jožef Tomažovic. Pet let je bil učitelj v Kropi, trideset pa v Tržiču, kjer je bil tudi organist. Bil je vodja pevskega zbora in skladatelj.