O kaznovanju v šoli – 2. del

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / sobota, 22. februar 2020 / 17:23  

Za boljšo šolo (61)

V šoli niso več dovoljene nekdanje oblike kaznovanja neposlušnih učencev, kot je bilo fizično kaznovanje, zmerjanje, zasmehovanje in zaničevanje, zadrževanje učencev po pouku, pošiljanje domov in prepoved obiskovanja pouka. Palico je zamenjal pogovor.

Prvi ukrep preprečevanja neprimernega vedenja oziroma temeljna preventivna vzgojna dejavnost je še vedno učiteljevo opozorilo in prošnja, naj se učenec primerno obnaša. Žal danes veliko otrok prijaznega opominjanja sploh ne sliši več oziroma ga ne upošteva. Razloge za takšno ignoriranje opozoril lahko iščemo v domači vzgoji oziroma nevzgoji. Kolikokrat smo priča staršem, ki desetkrat rečejo svojim otrokom, naj prenehajo nevarno ali neprimerno obnašanje, otroci pa jih ne upoštevajo, kot da jih ne slišijo več. Navadili so se na poplavo praznih besed brez vsakršnih posledic. Takšni otroci tudi v vrtcu in šoli preslišijo opozorilne besede, saj so navajeni, da ne bo nobenih posledic in jim nihče ne bo preprečil nadaljnjega rogoviljenja. Zato imajo učiteljice prvega razreda na začetku šolskega leta izredno veliko težav, da jih učenci sploh začnejo poslušati. Da slišijo. Da počasi razumejo in upoštevajo. Navajanje na osnovna pravila lepega vedenja vzamejo učiteljem dneve in mesece dela. Zato bi morali biti učni načrti manj natrpani, da bi imeli učitelji več časa za vzgojno delo z učenci.

Ob strogih in doslednih učiteljih se učenci šele po nekaj mesecih navadijo, da vladajo v šoli neka pravila, ki jih je treba upoštevati, če hočejo živeti v miru. Če pa so učitelji preveč popustljivi in ne vzpostavijo reda, se medvrstniško nasilje iz dneva v dan bolj razrašča. Otroci podivjajo, učitelji pa izgorevajo ob nenehnem stresu, saj jih vse bolj preveva občutek nemoči in obupa. Biti strog in dosleden pa ne pomeni, da do otrok nisi prijazen, spoštljiv in pozoren.

Otroci imajo izredno radi urejeno okolje in stroge ter dosledne učitelje, saj jim to prinaša občutek varnosti. Če vprašaš otroke, kako naj bodo videti šolska pravila, si presenečen nad njihovo strogostjo. Zato se šole ne bi smele izogibati vključevanju učencev v pisanje šolskih pravil in hišnega reda ter občasnemu preverjanju, koliko posamezni oddelki in učenci spoštujejo in upoštevajo šolska pravila. Samo če bodo učenci aktivno udeleženi pri vzpostavljanju reda in ustvarjanju šolske klime, bodo pravila posvojili in jih upoštevali. Velika večina. Enako velja za starše, ki prav tako pričakujejo in si želijo, da vladata v šoli red in disciplina in so njihovi otroci na varnem.

Včasih smo morali učenci pravilo, ki nam je delalo težave, stokrat napisati in pod seznam so se morali podpisati starši. Verjetno bi takšen ukrep tudi danes zalegel. Izredno pomembna preventivna vzgojna dejavnost je tudi svetovanje in usmerjanje učenca – in tudi to dvoje terja veliko dodatnega učiteljevega dela. Pred leti je bilo šolam naročeno, da mora imeti vsak učitelj svetovalno uro za učence. Če bi to možnost v resnici izkoristili, bi v osebnih pogovorih učence veliko bolje spoznali in jih lažje usmerjali ter jim pomagali v osebnem in socialnem razvoju. V pogovoru na štiri oči so boljši pogoji za iskren in odkrit pogovor, tudi za morebitno kritiko neprimernega vedenja. Svetovalni pogovor je hkrati priložnost za sklenitev dogovora, kako se sprejemljivo obnašati. Učenci tako čutijo veliko večjo moralno odgovornost do učiteljev.