Če orkester pleše …

Besedilo: Alenka Bole Vrabec
Kategorija: Nasveti / nedelja, 16. februar 2020 / 11:42  

V baročni dvorani Radovljiške graščine se vsako leto zvrsti lepo število dobrih koncertov. Marsikateri izmed njih me je spodbudil, da smo se jih v prijetni in veseli družbi še spominjali ob tematsko pripravljenem meniju. In v nedeljo je bil tak koncert. V goste je na povabilo Kulturnega društva Casa de Kamna prišel Godalni orkester Furlanije - Julijske krajine z imenitnim in temperamentnim dirigentom Romolom Gessijem in sporedom: Iz Leonardove Evrope v Južno Ameriko; ob 500. obletnici smrti Leonarda da Vincija in raziskovalni poti pomorščaka Fernanda Magellana v Južno Ameriko.

Že ob prvi skladbi Ottorina Respighija, najboljšega italijanskega skladatelja na prehodu iz 19. v 20. stoletje, je bilo očitno: zelo dober orkester, zvečine mlad – koncertna mojstrica ima komaj dvaindvajset let – njegov zven poln, pretanjen, natančen in temperamenten. Obrazi glasbenikov kot posvečeni v užitku igranja in tankočutnem prelivanju zvokov. Zdelo se je, da iz dirigentove paličice švigajo nevidne puščice uglašenega tempa in ritma do vsakega glasbenika posebej. V zvoke ujete da Vincijeve stvaritve so bile resnična novost in pravi posladek, prav tako mehke lirične pasaže. Občinstvo je bilo zelo hvaležno in navdušeno.

Po odmoru pa smo skupaj odkrivali čar tanga. Ob pogledu na orkester se je zdelo, da glasbeniki strastno plešejo s svojimi glasbili. Godalom sta se pridružila še dva tolkalista. Večni ritmi El chocla (Koruznega storža), Estrellite in drugih, dva velika mojstra tanga Carlos Gardel in Astor Piazzola. Besedila se velikokrat vrtijo okoli zapuščenega ljubimca, ki ubija zapuščenost v alkoholu ali igrah na srečo, včasih tudi v materinem naročju. Ples je strasten in erotičen. Papež Pij X. je to grešnost svojim vernikom celo prepovedal. No, jaz sem sebi prepovedala speči karkoli mesenega, ker pač nimam argentinskega mesa. Na srečo zdaj v Argentini tudi znameniti kuharji ustvarjajo s kvinojo.

Kvinoja s pečeno bučo

Za 4 osebe potrebujemo: 1 kg očiščene hokaido buče, 1 sesekljano čebulo, 180 g kvinoje, 150 g ementalca, 100 g lešnikov, sok 1 limone, sesekljan peteršilj, sol, črni poper, košček masla, oljčno olje.

Kvinojo dobro speremo, da odplaknemo grenčino saponinov, in jo po navodilu skuhamo v slanem kropu, 1 skodelica kvinoje na 3 skodelice vode. Odcedimo in kvinojo damo na toplo.

Bučo operemo, izpeščičimo in zrežemo na enakomerne manjše kosce. Nepregorno posodo obložimo s papirjem za peko, damo nanj kosce buče, malo solimo, popramo in kosce premažemo z oljčnim oljem. Najbolje je, če uporabimo čopič, da se maščoba enakomerno porazporedi. Bučo pečemo v pečici, ogreti na 180°. Ko je pečena, posodo prekrijemo s papirjem za peko, da se buča preveč ne izsuši.

V kozici segrejemo oljčno olje in za lešnik masla. Na sesekljani čebuli popražimo kvinojo, potresemo s sesekljanimi lešniki in peteršiljem. Prelijemo z limoninim sokom, nato pa dodamo nariban sir. Mešamo, dokler se sir ne stopi. Nato primešamo pečeno bučo, po potrebi dodatno začinimo in postrežemo. Po želji ponudimo s hrustljavo solato.

Pa dober tek!