Vas Srednji Vrh skozi čas

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 16. februar 2020 / 11:43  

»Nima mnogo vasi svoje knjige, v kateri bi sodelovali vsi vaščani.« Tudi zato je bila predstavitev knjige Vas Srednji Vrh skozi čas na predvečer slovenskega kulturnega praznika še toliko bolj slovesna. Kar je še izjemno: v Srednjem Vrhu so se vse prvič omenjene kmetije, kot tudi domačije v svojem prvotnem obsegu, ohranile do današnjih dni, torej dobrih petsto let.

Vsebinsko zasnovo knjige Vas Srednji Vrh skozi čas je predlagal domačin Jože Hlebanja. »Brošuro Hlebanjev rod iz Srednjega Vrha skozi stoletja so Hlebanjevi prvič izdali leta 2006. V teh letih so Hlebanjevi zbrali še nekaj arhivskega gradiva, s katerim so želeli dopolniti brošuro. Žal je tiskarna, ki je razpolagala z originalno verzijo gradiva, pripravljenega za tisk, propadla. Ker ponatis s popravki ni bil mogoč, smo spremenili vsebino brošure (Vas Srednji Vrh in domačije) in k sodelovanju povabili tudi vaščane. Knjiga Vas Srednji Vrh skozi čas, ki jo je oblikovala Erika Kavalar Mugerli iz podjetja Rosje, je izšla decembra 2019 v nakladi 500 izvodov. Založila jo je Občinska knjižnica Jesenice, finančno pa omogočila Občina Kranjska Gora,« je na nedavni predstavitvi v dvorani doma krajanov v Gozdu - Martuljku povedala bibliotekarka in vodja domoznanske dejavnosti v Občinski knjižnici Jesenice Nataša Kokošinek, ki je knjigo uredila.

Uvodno poglavje z naslovom Hišni arhivi Gornjesavske doline je prispeval zgodovinar dr. Janez Mlinar. Pomembno se mu je zdelo poudariti vrednost takih publikacij in arhivov, ki so ohranjeni na domačijah. Kot je poudaril, se je zelo hitro pokazalo, da so takšne vsebine lahko zelo dragocene za stroko, ohranjanje spomina in tudi za kasnejše interpretacije. »Pričujoča publikacija o Srednjem Vrhu in njenih domačijah se tako kaže kot dragocen kamenček v mozaiku domoznanske literature. Ohranja naše védenje o preteklosti Doline ter ga dopolnjuje z novimi spoznanji in pričevanji. In to je njena največja vrednost!« je sklenil svoj zapis Janez Mlinar, začel pa ga je z Valvasorjem, ki je konec 17. stoletja dolino opisoval kot ozko, pogreznjeno med Snežno gorovje ... Uvodni Mlinarjev nagovor je obenem aktualni projekt, ki ga je podprla tudi Občina Kranjska Gora in s katerim želijo zbrati in popisati čim več gradiva, ki ga še hranijo domačije v Gornjesavski dolini.

Nataša Kokošinek in Marija Ogrin iz zavoda Arheoalpe, terenska arheologinja, ki izhaja iz Smolejeve domačije v Srednjem Vrhu, sta prispevali besedilo Srednji Vrh skozi čas na podlagi podatkov, ki sta jih dobili v domoznanski literaturi, v Jožefinskem katastru za Kranjsko Arhiva Republike Slovenije in drugih virih. Jože Hlebanja je napisal poglavje Kmetje v Srednjem Vrhu nekoč in danes. Sledijo predstavitve domačij. »Posebej smo ponosni in se zahvaljujemo za prispevek domačijam – iz vsake je en avtor, ki je prispeval svoje besedilo,« je poudarila Nataša Kokošinek, Marija Ogrin pa pohvalila: »Nima mnogo vasi svoje knjige, v kateri bi sodelovali vsi vaščani.«

Na eni izmed najbolj razglednih točk v Zgornjesavski dolini je Merklnova domačija, od koder se vidi proti vzhodu pobočje Stola in po dolini in okoliških gorah proti zahodu vse do gradu Bela Peč in Višarij v Italiji. Andrej Mertelj je prispeval poglavje Merklnova domačija. Prav tako slikovito in bogato s podatki sledijo Jureževa domačija (avtorja Otilija in Janez Mertelj), Smolejeva domačija (Marija Ogrin), Hlebanjeva domačija in Bukovje ter Hvadnikarjeva veja Vidičevega rodu (Jože Hlebanja), Kocjanova domačija (Bernarda in Marko Robič), Vahova domačija (Helena Rakovec) in Vavčarjeva domačija (Jože Hlebanja in Janez Hrovat).

»Prva znana pisna omemba kmetov iz Srednjega Vrha in Gozda je v najstarejšem ohranjenem urbarju gosposke Bela Peč iz leta 1498. V urbarju sta omenjeni naselji Gozd s petimi rovti (gerewt, gereut - krčevina) in Srednji Vrh s šestimi rovti. Na podlagi ljudskega izročila bi lahko domnevali, da je bil Srednji Vrh s pripadajočimi planinami obljuden s Koroške strani, saj vse bolj kaže, da so visokogorske planine v jugovzhodnem alpskem prostoru za potrebe pašništva in pozneje rudarjenja izrabljali že od rimskega časa dalje. Tudi v ustnem izročilu se je ohranilo pričevanje, da je bil Srednji Vrh prvotno Koroška planina. S tem so lahko povezani tudi stari ljudski spomini na uničevalne pohode Korošcev, ki so Srnjanom »kradli« živino in uničevali pridelke, kar je tudi zapisano. To uganko pustimo razrešiti nadaljnjim raziskavam (iz poglavja Srednji Vrh skozi čas).« V zaključni besedi imata Nataša Kokošinek in Marija Ogrin še eno sporočilo: »Posebnost Srednjega Vrha pa ni samo v tem, da je od tod najlepši pogled na Julijske Alpe s piramidastim Špikom, temveč tudi v tem, da so se vse prvič omenjene kmetije, kot domačije v svojem prvotnem obsegu, ohranile vse do današnjih dni, torej dobrih 500 let.« Težkim pogojem navkljub.