Suzana Koncut / Foto: Saša Kovačič (Mladinska knjiga)

Ne gre le za prekladanje besed

Med šestimi nagrajenci Prešernovega sklada bo danes zvečer tudi prevajalka iz francoskega jezika Suzana Koncut, po rodu Kranjčanka. Najobsežnejši delež njenega prevajalskega opusa predstavljata sodobno francosko leposlovje in humanistična teorija.

»Gospo Bovary, s katero mi je urednik Aleš Berger kot dokaj 'sveži' prevajalki izkazal veliko zaupanje, sem prevajala še v precej mladih letih, h katerim sodi tudi malo več nonšalantne samozavesti. Nisem imela kakšnih hudih strahospoštljivih dilem zaradi veličine prvega prevajalca Vladimirja Levstika.«

V zadnjih dneh smo do vas, najbrž pogosteje kot založniki z novimi knjižnimi naslovi v prevod, prihajali novinarji v želji, da nam v pogovoru ponudite dober naslov za naše medijske objave. Kako ste se privadili na to »povečano pozornost«?

(Smeh) Na začetku se mi je zdelo prav zabavno malo klepetati na temo mojega prevajalskega dela, a sem kaj hitro ugotovila, da te objave niso nedolžne, saj prevajalci le redko dobimo toliko besede in je torej smiselno izrabiti to priložnost. Pa tudi zato, ker za temi intervjuji marsikdaj tičijo neizrečena vprašanja – recimo ali je literarno prevajanje sploh umetnost in kako to, da literarna prevajalka dobi nagrado Prešernovega sklada. Preprosto ni v zavesti ljudi, da je delo prevajalca, ki prevaja literarno, umetniško, in ne zgolj informativno besedilo, dejansko ustvarjalno avtorsko delo in ne le prestavljanje sporočila. Preko nas prehaja presežna danost nekega besedila, prevajalci smo tisti, ki učinek avtorjevega jezika ustvarjamo na novo in se trudimo doseči tisti prvotni jezik, o katerem govori Walter Benjamin. Zato sem se za naslednje intervjuje vnaprej pripravila, vsaj glede ključnih vprašanj, ki zadevajo bodisi ustvarjalno, umetniško plat prevajanja bodisi »cehovske« radosti in tegobe, s katerimi se soočamo prevajalci.

Tudi nagrade Prešernovega imena so med prevajalci prej kot ne izjeme. Prešernovo nagrado je po dolgem času pred dvema letoma prejel prevajalec Aleš Berger ...

Doslej sta dve ženski prevajalki prejeli skladovi nagradi: Radojka Vrančič in Marija Javoršek, a tudi moških ni bilo veliko. Vsi pa so dobili nagrade za kakšno veliko delo ali pa sklop velikih knjižnih klasik. Zato je kar pomemben dogodek, da so med mojimi prevodi iz zadnjih treh let, za katere dobivam nagrado, samo sodobna dela, nobenega klasika, kar je priznanje kompleksnosti prevajanja sodobnikov. Seveda sem poleg časti vesela tudi materialne plati nagrade – če se ne motim, nagrada zagotavlja tudi nekaj boljšo pokojnino, kar je za nas, samozaposlene v kulturi, eksistencialnega pomena.

Kaj je kranjsko gimnazijko sredi osemdesetih usmerilo v študij francoskega jezika in primerjalne književnosti? Mogoče kultne Queneaujeve Vaje v slogu, ki smo jih takrat navdušeno prebirali?

Bolj kot pouk francoščine v gimnaziji mi je v spominu ostala fascinacija nad življenjem v Franciji, nad francosko civilizacijo in kulturo. To sem spoznala v zadnjem razredu osnovne šole, ko sem šla s skupino mladih Kranjčanov na izmenjavo v mesto La Ciotat na Azurni obali, ki je pobrateno s Kranjem. Tam so nam razkazali številne južnofrancoske znamenitosti, odkrivali smo čudovito obalo in značilne zalive »calanques«, obiskovali smo mesta, kot sta Avignon, Arles. Francija je bila takrat za nas, mlade Jugoslovane, zares drug svet, svet svobode in drugačnega mišljenja. Tudi lepota jezika kot takega me je navdušila, odnos do književnosti je prišel šele pozneje.

Za vami je trideset prevajalskih let. Nabralo se je skoraj devetdeset prevodov tako sodobne književnosti, humanistike kot dramskih del, torej približno tri na leto.

Število prevodov na leto je različno, kot so različno obsežne knjige. Bila so leta, ko sem prevedla pet ali šest knjig – krajših del in kakšno dramo – bil pa je tudi čas, ko sem dve leti prevajala eno samo knjigo, Drugi spol Simone de Beauvoir. Pri tem prevodu je bilo veliko preverjanj, usklajevanj, plodnega dela z urednico Evo D. Bahovec in bilo je tudi dobro plačano, da sem si lahko zares vzela potreben čas. Ob takratni petdesetletnici izida knjige so bile mednarodne fundacije s subvencijami naklonjene prevodu.

Kako poteka običajna pot romana na slovenske knjižne police in še pred tem, kako sploh pridete do del za prevajanje, glede na to, da je eden vaših prevodnih adutov sodobni francoski roman? Iščete sami, vam naslove knjig v prevod prinašajo uredniki založb, imate ponudbe agentov francoskih založnikov, recimo avtorjev ali avtoric, ki ste jih že prevajali?

Da bi moj kontakt iskala francoska založba, se zgodi zelo redko. Po nekaj prevodih del Pascala Quignarda mi je recimo ena njegovih založb pošiljala tudi njegove novejše knjige. Sicer pa je v zadnjih letih med francosko in slovensko založbo vedno agent. Po navadi so ti zelo prodorni in do založnika pridejo pred prevajalcem, ki je recimo isto knjigo našel sam. A založbam večinoma ponujajo že preverjene knjige, selekcionirane po njihovi meri. Prevajalci pa vseeno »brskamo« tudi med manj znanimi avtorji in najdemo marsikaj zanimivega. Ampak kot rečeno, pogosto se zgodi, da mi urednik ponudi knjigo, ki bi jo tudi sama poiskala.

Do manj znanih avtorjev v glavnem prihajam preko prijateljskih povezav s prevajalskimi kolegi, ki iz francoščine prevajajo v druge jezike. Prijateljica, ki prevaja v nemščino, za pomembne založbe, je moj dober vir informacij. Redno hodim tudi v prevajalski center v Arles, kamor prihaja cela plejada prevajalcev z vsega sveta, ki prevajajo vse mogoče literarne žanre iz različnih obdobij. Izmenjava informacij z njimi je zelo koristna. Vsaj tretjino časa tam berem, in ker v zadnjih letih tja hodim julija, seveda obiščem tudi gledališki festival v Avignonu, poleg tega pa še veliko mednarodno fotografsko razstavo v Arlesu, tamkajšnji glasbeni festival, in ker je blizu tudi morje, je to že kar veliko dela.

Vam vaš svetovni nazor kdaj narekuje, da prevajanje kakšne knjige odklonite?

Odklonim knjigo, če se mi zdi, da ni dobra. Kadar mi samo ni blizu, uredniku raje predlagam, naj jo prevede kdo drug. Ne vem, ali se res lahko postavljam s svetovnim nazorom, a vsekakor me redko kdaj pokliče kdo z meni res tujimi usmeritvami. Enkrat se je zgodilo, da mi je zaradi mojih prevajalskih izkušenj z avtorji iz magrebskega sveta neznana založba ponudila v prevod bombastičen roman o grozoviti usodi ženske, ki so se ji v islamskem okolju dogajale najbolj tragične krivice. Tovrstne knjige so bile pred leti zelo popularne, celo na pošti so vam jih ponujali, žal pa so izrazito sooblikovale negativen odnos do islamskega sveta. Ker so bile taki romani po mojem del skoraj ideološkega propagandnega prizadevanja, sem ponudbo zavrnila.

Ponovno ste prevajali Camusevega Tujca, Stendhalov roman Rdeče in črno in Flaubertovo Gospo Bovary, za katere prevod ste prejeli tudi stanovsko Sovretovo nagrado. Kako gledate na ponovne prevode?

Gospo Bovary, s katero mi je urednik Aleš Berger kot dokaj »sveži« prevajalki izkazal veliko zaupanje, sem prevajala še v precej mladih letih, h katerim sodi tudi malo več nonšalantne samozavesti. Nisem imela kakšnih hudih strahospoštljivih dilem zaradi veličine prvega prevajalca Vladimirja Levstika. Sem in tja sem pogledala vanj, včasih kakšno izjemno dobro rešitev tudi uporabila, sicer pa sem delala samostojno. Popolnoma napačno se mi zdi tekmovalno razumevanje ponovnega prevajanja – to se nikakor ne kosa s starim, ampak poskuša izkoristiti nova vedenja o odmaknjenem delu, upoštevati razvoj jezika in bralcem ponuditi njihovemu času primernejše branje. Novi prevod Gospe Bovary je bil iz teh razlogov ob izidu zelo lepo sprejet, sta pa oba prevoda začela tekmovati pozneje, ko je bil roman izbran za maturitetno branje in se je založnikom starega prevoda zdelo, da bodo laže zaslužili, če bodo očrnili moj prevod, tudi s kakšnimi zelo pristranskimi akademskimi objavami, pri katerih je bilo tako zaslužkarsko ozadje zelo očitno.

Kakšen je občutek, ko je delo opravljeno in prevod oddan na založbo?

Prevajanje gre tako kot pisanje skozi veliko faz in zadnje branje je v bistvu branje, ko samo še popravljaš zadnje podrobnosti. To, kako sestaviš celoto in kako zajameš enovitost dela, pa se dogodi že prej. Užitek prevajanja je razporejen preko celega procesa dela, je pa res, da je prevajalka marsikdaj kar ganjena, ko ugotovi, da prevod deluje, da se sestavlja v nekaj organsko prepričljivega.

Poleg prevajalstva ste delovali tudi v sodobnem plesu, v devetdesetih letih tudi v več plesnih produkcijah. Ste kdaj na tehtnico postavljali ples ali prevajanje?

V devetdesetih sem kombinirala ples in prevajanje. Takrat je bil sodobni ples pri nas v veliko boljšem položaju, ni bil tako potisnjen na rob preživetja, kot je danes. A mnoge odločitve so pač odvisne od spleta naključij, in čeprav sem bila takrat nekajkrat na meji, da bi dimenzije mojega plesnega dela postale resnejše, se tako dokončno naključje nazadnje ni zgodilo. Še vedno imam živ stik z odrskim dogajanjem, predvsem z neinstitucionalnimi odrskimi umetnostmi, in še vedno tudi sledim aktualni plesni produkciji, kolikor morem.

Oddajte svoj komentar

Kranj 16°

oblačno
vlažnost: 99 %
veter: J, hitrost: 11 km/h

17/27

sobota

16/28

nedelja

17/28

ponedeljek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

 

 

PRIREDITVE / Krvavec, 15. avgust 2020

Semenj in sveta maša na Krvavcu

PREDAVANJA / Kranj, 15. avgust 2020

Proučevanje Svetega pisma

PRIREDITVE / Hodiše ob Vrbskem jezeru, 15. avgust 2020

Romarska sveta maša pri Mariji na otoku

PRIREDITVE / Krvavec, 16. avgust 2020

Semenj in sveta maša na Krvavcu

OBVESTILA / Gorenjska, 17. avgust 2020

Poletni delovni čas lekarn

IZLETI / Kranj, 18. avgust 2020

Kolesarski izlet v Šinkov Turn

FILM / Jesenice, 18. avgust 2020

Torkova kinoteka: Bilo je nekoč ... v Hollywoodu

IZLETI / Kranj, 19. avgust 2020

Kopalni izlet v Terme Zreče

 

 
 

 

 
 
 

Gluhi stregli v Pogačnikovem domu / 19:49, 14. avgust

sem bil enkrat v koči, kjer so stregli gluhi...kaj naj rečem, veliko truda, da smo se sporazumeli, potem sva dobila kar pač sva, ko mi je pr...

Izrazili trdno prijateljstvo / 15:42, 14. avgust

A to mu je povedal, da je bila ata domobranec, član ss tolpe, ki je ameriške letalce dosledno izročala nacistom?

Pozivi za odstop Pivčeve / 14:13, 14. avgust

Aleksandra; na žalost ste politična amaterka. Novinarji in rdeča falanga v DeSUS so vas dobili pri nečemu kar je potrebno delati bolj previd...

Izrazili trdno prijateljstvo / 12:58, 14. avgust

Ovca, se spoznaš na koze, ti že veš...

Izrazili trdno prijateljstvo / 12:14, 14. avgust

Ej, trček iz SD-ja, če ne bi bilo Američanov bi ti danes koze frtrajbov na Zatrniku al pa na Črnem vrhu, ne vem točen.

Ob prazniku podelili priznanja / 09:52, 14. avgust

Verstehst du?

Izrazili trdno prijateljstvo / 09:50, 14. avgust

Dober zgled državljanom, glede na prisotnost smrtonosnega virusa, oblast brez predpisane razdalje, brez mask itd.. Mogoče so jih pa Rusi pre...