Zakonca na romarskih poteh

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 27. januar 2020 / 20:36  

Romarska pot k svetemu Jakobu v Compostello v Španiji je začarala že marsikaterega popotnika, ali kakor je dejal večkratni romar dr. Vladimir Žumer z Zgornje Bele: ko greš, te okuži virus Santiaga. Na romarskih poteh je bil triindvajsetkrat, skupaj z ženo Francesko dvanajstkrat. Izkušnje dveh lanskih romanj sta pred časom delila na dobro obiskanem srečanju v Preddvoru.

Ola! S tem španskim po­zdravom, s katerim se pozdravljajo tudi romarju na poti v Santiago de Compostella, je tudi dr. Vladimir Žumer pozdravil udeležence srečanja, na katerem je predstavil lanska romanja z ženo Francesko. Za to priložnost si je ogrnil romarsko pelerino in se pokril s klobukom, na katerem je razpoznavni znak romarjev, školjka. Ta oblačila so nekakšna uniforma Društva prijateljev poti svetega Jakoba v Sloveniji.

Romanje za odpuščanje smrtnih grehov

Iberski polotok je prepreden z romarskimi potmi do Santiaga de Compostella, 35 jih je uradnih in štejejo za evropske kulturne poti. Da Jakobova pot združuje Evropo, je dejal že nemški pesnik Goethe, po njej ljudje romajo od 10. stoletja naprej. Vladimir Žumer je zgodovinar in se je poglobil tudi v zgodovino romanj h grobu apostola Jakoba, ki je ob Jeruzalemu in Rimu tretja najpomembnejša romarska pot. Danes romajo predstavniki vseh ver s celega sveta in tudi neverni, k temu jih ženejo različni razlogi. V preteklosti pa so bili pretežno verski, ko je tudi pri nas na Kranjskem veljalo, da kdor se živ vrne s te romarske poti, so mu oproščeni vsi smrtni grehi. Vladimir je v državnem arhivu (v preteklosti je bil tudi njegov direktor) našel listino iz leta 1439 o romanju zadnjega celjskega grofa Ulrika II. Ta si je izposodil tri tisoč ogrskih zlatnikov, najel konjenike in krenil na pot s ciljem, da dobi odpustek za svojega starega očeta Hermana II., ki je dal umoriti Veroniko Deseniško.

Vladimir je po Jakobovih poteh v Španiji doslej romal triindvajsetkrat, od tega dvanajstkrat z ženo Francesko. Ko je bil pred dvema desetletjema z družino tam z avtomobilom in je opazoval številne romarje, ki so peš premerili večstokilometrsko razdaljo do romarskega središča, jih ni razumel in je menil, da sam nikoli ne bi pešačil kot oni. »Spet se je izkazal izrek o zarečenem kruhu. Ko greš peš, te kmalu okuži virus Santiaga,« je dejal v Preddvoru, kjer je njegovo pripoved prišlo poslušat veliko število ljudi. »O romanjih je napisanih veliko knjig, a boljše so lastne izkušnje: doživetja na poti, srečanja z drugimi in s samim seboj, ko se ob pešačenju poglabljaš sam vase in meditiraš.«

Po manj obljudenih poteh

Lani sta se zakonca Žumer na romanje podala dvakrat, spomladi in jeseni. Spomladi sta pešačila po tako imenovani Srebrni poti Via de la Plata, ki se začne v Sevilli, jeseni po manj obljudeni poti iz Madrida. Gre za zelo lepe poti, kjer ni toliko gneče, je dejal Vladimir in poslušalce napotil na spletno stran gronze.com, kjer so natančno zarisane vse uradne romarske poti po Španiji. Danes je že vse na googlu, a kljub temu ima Vladimir s seboj vedno tudi zemljevid. Poti so tudi dobro označene z rumenimi puščicami in Jakobovimi školjkami, ki romarje vodijo do cilja. Poslušalce je seznanil tudi s povsem praktičnimi podatki o primerni romarski obleki, obutvi in ostalem, kar človek potrebuje za več sto kilometrov dolgo peš pot do cilja. Nujno potrebuje romarski potni list, ki mu med potjo odpira vrata albergov, posebnih prenočišč za romarje, na cilju pa na uradu za romarje pridobitev posebne listine, ki potrjuje, da si opravil romarsko pot. Kje se da na poti jesti za zmerno ceno, kaj se da videti, kakšna je narava, kakšni samostani, cerkve, gradovi, mostovi ... skratka znamenitosti, ki jih vsak popotnik doživlja drugače. Ob prihodu na cilj romarji obiščejo katedralo sv. Jakoba z apostolovim grobom in objamejo Jakobov kip nad oltarjem, udeležijo pa se tudi maše, kjer na koncu od enega konca cerkve ladje do drugega zavihtijo velikansko kadilnico. Pravijo, da so to navado uvedli v preteklosti, ko je množica romarjev napolnila cerkev tudi z neprijetnimi vonjavami z dolge poti. Vladimir in Franceska sta iz Santiaga pot nadaljevala še do Atlantika, kjer je do krajev Finisterra in Muxia še kakih sto kilometrov. Še do nedavna je veljala tradicija, da so romarji na rtu Finisterra zažgali romarska oblačila in obutev, po novem tega ne dovoljujejo več.

Zanimiva srečanja

Neprecenljiva so srečanja, ki jih je mogoče doživeti na Jakobovi poti. Prijateljstva s teh poti ostanejo, saj se z ljudmi, ki jih ne srečaš nikoli več, ne moreš skregati, se pošali Vladimir Žumer. Se pa vendarle zgodi, da koga na romanju ponovno srečaš. In ko sta pred nekaj leti romala po portugalski poti, sta naletela celo na sovaščana, takratnega župana Občine Preddvor Mirana Zadnikarja z ženo Pavlo. Ali pa najdeš dokaze o znancih kje na poti, ko ti vrezujejo svoje začetnice na debla dreves. Tudi začetnice V. Ž. in F. lahko najdete na drevesih španskih romarskih poti. Med letošnjimi srečanji pa Vladimir omeni mlad par, ki je na dolgi Jakobovi poti preizkušal svojo zvezo. Očitno se je obnesla, kajti pred katedralo v Santiagu de Compostella sta se mlada dva zaročila. Zaročni priči sta jima bila Franceska in Vladimir.