Polna luna

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 15. januar 2020 / 14:04  

Kaj vse pomeni ljudem polna luna? Nekateri ji pripisujejo večji vpliv, drugi manjši. Biodinamično kmetovanje deluje na principu luninih men, pravijo, da so ljudje bolj razdražljivi ob polni luni, da je energija drugačna, nesreč je več, porodov tudi. Nekatere bolijo sklepi in kosti, druge mišice. Ob polni luni lahko hodiš skoraj brez dodatne svetilke, krompirja bojda ne sme obsijati. Meni je polna luna všeč. Vedno sem vesela, če jo slučajno lahko opazujem, kjerkoli sem. Doma pride ven izza Krvavca in zjutraj zaide, ko že skoraj doseže Karavanke. Na Krvavcu si ob polni luni lahko omislite »večerjo na zajli« ali se zgolj sprehajate po svojih ustaljenih poteh. Če je teren odprt, se povsod dobro vidi.

Pretekli konec tedna je bila polna luna. Gotovo poznate Jamnik; če še niste bili tam, ga poznate s fotografij. Oglaševali so nočni pohod na Jamnik z opazovanjem lune. Nočnega pohoda se nisem udeležila, sem pa nagovorila Janeza, da sva se z avtom zapeljala na Jamnik. Zgoraj na cesti je bilo še vse prazno. Ko se ovinek obrne in vidiš cerkev z vencem hribov zadaj, sta tam že stala dva fotografa s popolno opremo, stojali, objektivi. »Ali je tukaj najlepši razgled?« vprašam, in fotografa odgovorita, da ni nujno. »Odvisno, kaj želite ujeti v objektiv. Tukaj zgoraj so bolj v ospredju luna in hribi, če greste dol na plato, pridejo bolj do izraza cerkev in samotna drevesa pred njo, zadaj pa luna.« »A tako, hvala za informacije,« jima odgovorim in greva naprej. Približno dvajset sprehajalcev je bilo v soboto zvečer na Jamniku in vsi smo čakali luno. Pogledujemo na uro in na telefone, kaj piše ..., a lune še ni. Potem se začne za Storžičem svetlikati. Kot bi nekdo v daljavi prižgal luč. Najprej se je v oddaljeni svetlobi nekoliko posvetlila Kočna. Oblak na nočnem nebu je dobil sence, bil je kot kakšna silhueta. Spraševala sva se, v katerem delu Storžičeve stranice se bo najprej videla luna – bolj spodaj, na sredini ali proti vrhu. In potem se prikaže. Na spodnjem delu stranice zasveti svetloba. V nekaj minutah je bila zunaj. Čudovito. Vedno znova opazujem lunina usta, oči in nos, kot da se nam smehlja. Ni čudno, da tako pojejo pesmi in uspavanke. Ko se vračava do avta, ponovno vidiva fotografa, ki sta še vedno pri svojem delu. »Kaj bosta s fotografijami, jih bosta prodala?« vprašam radovedno. Pa se le smejita, češ kaj prodaja, danes je fotografov kot listja in toče. Drugi pravi, da se prvič srečuje s tem motivom. Pa le malo pokažeta na fotoaparatu, kako se vidi. »Fotografijo je treba še obdelati, le na spletu jo bom objavil.« Tako opazujeva luno in si mislim, da bi se sedajle prileglo nekaj toplega. Torej greva v Kranj ali v Radovljico? Zmagala je Radovljica.

Ko sva se pripeljala domov, je bilo nebo že oblačno in luna se ni več videla. Ujeti jo je treba ravno pravi trenutek. To pa velja še na drugih področjih – včasih je treba malo počakati, drugič pa pravi trenutek lahko zamudimo …