Pred vstopom v 2020

Če želimo iti svobodno naprej, moramo vedno urediti stvari za nazaj. Mnogi to seveda zanikajo, vendar kar imamo v lastnem nahrbtniku, nas spremlja, dokler ga ne odložimo. Dlje kot to odlašamo, slabše je za nas.

Zato je tudi smiselno kritično, vendar ne preveč strogo pogledati, kaj dobrega in slabega se nam je zgodilo v preteklem letu. Kot vedno je poštenost in iskrenost do sebe blagodejna. Nič nimamo od preštevanja dogodkov v politiki, gospodarstvu in športu. To za nas uredijo mediji. Če ostanemo le pri teh zunanjih dogodkih (kjer niti nismo bili udeleženi), nahrbtnik ostaja enako težak. Z leti nam prav počasi ukrivi hrbtenico. Zame osebno je bolj pomembno, kaj lepega in hudega sem doživel. V svoji zgodovini je človek vedno nekako poskrbel, da se je razbremenil. Nekomu ali nečemu človek mora povedati, da se razbremeni. Trenutno je na pohodu psihoterapevtska dejavnost. V bližnji preteklosti smo pogosteje hodili k spovedi. Naši prapredniki so imeli drevesa, kjer so se izpovedovali. Vzeli so si čas in povedali svoje tegobe drevesu. Naj se sliši čudno, vendar pravijo, da je pomagalo. Spet drugi so pripisovali poslušalno moč kamnom. Zdi se, da imamo moški tu malo večjo vlogo. Oče ali gospodar je pri starih ljudstvih, tudi pri naših praprednikih, odigral pomembnejšo vlogo. On je, ali naj bi, vpeljal svoje potomce pri izbiri tega drevesa ali kamnov. Zanimivo – tudi danes ima pri prenosu religioznih vrednot večji pomen oče kot mama. Mi pa si v svojih družinah, ali še bolje v svojih zakonih, dajmo priložnost poslušanja. Vzame nam le nekaj minut. Drug drugemu pripovedujmo o svojih lepih in težkih trenutkih v letu, ki se izteka. Če vam odleže spoved, jo opravite. Če imate svoje drevo ali kamen, skalo, mu zaupajte. Največkrat ostajajo v naši duši dogodki, ki so povezani z odnosi. Zato je najbolj koristno, da ta bremena odložimo v odnosih. Kajti pisano je: »Joj! kam bi dél? ... I, kjer si vzel!« Glavna vrlina terapevta, duhovnika, drevesa ali kamna je, da tiho posluša in nič ne komentira, še manj svetuje.

Za prihodnje leto si je res smiselno postaviti nekaj ciljev. Ne preveč visokih, da se nato ne bomo obmetavali s krivdo. Naj bodo cilji preprosti: dvakrat na teden pridem iz službe pred peto uro, povzpel se bom na Ratitovec, Svetega Petra in Štefanjo goro, zaključil bom diplomo, ob petkih popoldan bom brez telefona, vzel si bom čas in s sinom igral šah, otroka bom šel poslušat na nastop, skupaj bomo pospravili jaslice, če jih že nismo skupaj postavili, ženi bom ustregel in šel z njo nakupovat njene obleke, potrudila se bom in ob prvi priložnosti pohvalila moža, v februarju bom za sabo pospravljal nogavice, zate bom odtrgal češnjev cvet in boš moja punčka spet. Peljal te bom na Bled.