Jezero

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 14. december 2019 / 12:21  

Prešeren: »Bohinjsko jezero stoji pokojno, / sledu ni več vunanjega viharja; / al somov vojska pod vodo ne mine, / in drugih roparjov v dnu globočine. // Al jezero, ki na njega pokrajni / stojiš, ni, Črtomir! podoba tvoja?«

Golob: »Dvignil se je na noge in se že hotel spustiti po klancu, še vedno z dlanmi na stegnih, pa se je s pogledom zataknil za srebrnkasto lesketajoče se jezero v daljavi. Je bila to luč na njegovi površini? Ustavil se je in pogledal natančneje. Lučka je migotala, se v ravni vrsti razdelila v več manjših … Ne, ni bila luč, samo Lunin odsev na vodni gladini. Obstal je za nekaj časa, da se je razbijanje njegovega srca poleglo in je lahko začutil tišino okrog sebe. Od tam, kjer je stal, je videl velik del jezera, pa nobenega znaka človeške prisotnosti. Stara Fužina se je skrivala za enim klancem, hotel na tej, bližnji strani jezera je zakrival drug. Na njegovem zahodnem koncu, v Ukancu, se je zadrževala mlečna snov, megla, ki bo do jutra verjetno prekrila vse jezero, a se zdaj še ni premikala, čepela je nad počitniškimi hišami ljubljanskih zdravnikov. Nobene luči nikjer, razen tiste nad njim, nikjer nobenega avtomobila, še pasjega laježa ne. Medtem je popustil tudi komaj zaznavni vetrič in v brezvetrju popolna gladina je odsevala luno in zvezde, ki niso nič več migale, da se skoraj ni vedelo, kje se konča jezero in začne njegova obala. Če bi zdaj izplavalo truplo na površje, če bi karkoli izplavalo z njegovega dna, bi to opazil, zagledal bi drobno valovanje, ki bi se širilo v koncentričnih krogih, sredi katerega bi ležala drobna pika. Žal mu je bilo, da si je tako pokvaril podobo. Od kod vse to, od kod vse te misli? Je zrasla toleranca? Ali odslej niti tek ne bo več zalegel? Je začel popuščati njegov zadnji antibiotik? Brez veze, si je rekel, daj mu mir, daj mir še sebi, daj mir Alenki. Karkoli se je že zgodilo ... brez veze. Pusti trupla, kjer so. Zazeblo ga je, pa se je spustil po klancu.« (str. 363–364)

Z verzi iz Krsta je Prešeren vzpostavil mitološko podobo Bohinjskega jezera, njegovo brezčasno metaforo. Tadej Golob pa je v romanu Jezero, ki zna biti najboljša kriminalka, doslej napisana v slovenščini, to podobo sicer profaniral, hkrati pa napolnil z zelo sodobno in res berljivo vsebino. Bohinjsko jezero slej ko prej stoji spokojno, sledovi zunanjih viharjev se vedno znova pomirijo. Vojna sodobnih somov in ščuk in drugih roparjev v dnu globočine pa ne mine. Mar niso jezero in z njim povezane skrivnosti, ki jih preiskuje inšpektor Taras Birsa, tudi podoba tega naroda?