Šport

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 20. november 2019 / 18:43  

Veliko mladih se danes ukvarja s športom. V dobi elektronike jih celo zelo spodbujamo, naj počnejo karkoli, sicer bodo mnogo več prostega časa preživeli pred ekrani, ki jih najpogosteje enačim s prekletstvom.

Pri nas sta športnika najmlajša dva, eden je košarkar, druga odbojkarica. Treninge imajo štirikrat do petkrat tedensko in čez konec tedna so tekme. Neskončno srečo imamo, da se lahko na treninge v Kranj vozijo z mestnim avtobusom ali s kolesom ali kombiniramo vožnjo starši med seboj. Vse lepo in prav, potem pa pridejo konci tedna in tekme. Komaj čakaš konec tedna, ki je po možnosti lep in sončen (kaj pa je to, saj imamo že nekaj časa dež, dež in še enkrat dež), in otroka imata tekmo. Še dobro, da sva dva, in vsak pelje enega otroka na tekmo. Se zgodi, da gredo z avtobusom, najpogosteje pa smo vozniki sami. Kdaj se otrok priključi kakšnemu drugemu staršu, najbolj pogosto pa se vozijo sami in največ staršev skrbno opazuje vsak otrokov gib, točko, koš, osebno napako, »minutažo« igranja in podobno. Najde se kakšen, ki vse to tudi zapisuje. Zanimivo mi je opazovati starše, kako so zagreti za otrokove tekme, vse vedo o njih, taktiki, soigralcih, skrbno komentirajo vsako trenerjevo potezo, sproti računajo izid in napredovanje v ligi, kjer igrajo, spremljajo konkurenčne klube in preštevajo njihove točke. Jaz pa tega ne sledim. Ne razumem se tako zelo na to stvar, niti me ne zanima. Ali zanemarjam otroka, ker ne sledim prav vsakemu njegovemu gibu, točki in skoku ali je to njegova stvar? Želim jih gledati, ne morem pa spremljati še vseh konkurenčnih klubov, niti ne poznam vseh njihovih notranjih šal in pripovedovanj. Ko pride konec tedna, se po vseh prevoženih kilometrih in urah, presedenih na tribunah, ko sledim in spodbujam otroka, vprašam: Kaj bom pa naredila zase? Ali bom najlepši del dneva zopet preživela v dvorani? Kdo bo skuhal kosilo? Je to glavna stvar, ki se ji podreja celotna družina? Koliko je odrekanja šele v individualnih športih in tam, kjer so vsi, starši in otroci, precej bolj perspektivni in ambiciozni.

Kaj ukvarjanje s športom v mladosti pusti ljudem za celo življenje? Veselje do gibanja, gibkost, telo je zagotovo pri vsakem gibanju bolj okretno in gibanje je del tebe. Mnogo težje je to vzljubiti v zrelih letih. Mladim nudi zdravo družbo, aktivnost in celi družini zaposlitev. Odrasli bi že poiskali drugo zaposlitev, ne vem pa, kakšno bi dobili otroci. In ko se tako vozimo po državi od šole do šole, od dvorane do dvorane, opazujem vso to infrastrukturo in organiziranost klubov. To je naša blaginja, za vse to poskrbi država in občine. Manjše in bolj odročne, kot so občine, bolje je vse skupaj urejeno. Edino podmladek je vprašljiva stvar, v večjih krajih je več izbire.

Torej, mora mi biti v veselje in moram jih spremljati na tekmah, čeprav se sprašujem, ali je to res najbolj pomembna stvar v življenju.