Na ramenih otrok

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Zanimivosti / sobota, 12. oktober 2019 / 14:02  

Pred časom so na podnebnem vrhu OZN odmevale besede mlade aktivistke Grete Thunberg, ki je uperila prst v svetovne politike in jih obtožila, da so s svojimi praznimi besedami ukradli njene sanje in otroštvo. Namesto da bi sedela v šoli, se mora ukvarjati z reševanjem planeta, ker rezervnega, ko bomo tega povsem izčrpali, pač nimamo. Odgovornost za to, v kakšnem svetu bomo živeli, smo tako preložili na ramena otrok. Oni so namreč tisti, ki bodo prisiljeni prenašati posledice našega dosedanjega delovanja in hlastanja po nenehni rasti, čeprav je že nekaj časa jasno, da okolje tega ne bo zdržalo.

A večina si še vedno zatiska oči pred podnebnimi spremembami in jih ne dojema kot grožnje. Ker jih (še) ne občutimo na lastni koži, ne verjamemo, da bodo vplivale tudi na naša življenja. A nekateri deli sveta so že prizadeti zaradi sprememb podnebja, ki jih povzroča človek. Na žalost so to predvsem države v razvoju, čeprav so vzrok za podnebne spremembe večinoma dejavnosti razvitih držav, ki v zrak spuščajo velike količine toplogrednih plinov, ki že vplivajo na spremembe podnebja. Temperature naraščajo, padavinski vzorci se spreminjajo, talijo se ledeniki in sneg, dviguje se gladina morja, opozarjajo na Evropski agenciji za okolje. Še lažje si lahko posledice človekove dejavnosti na okolje predstavljamo, če jih izrazimo v številkah, ki jih ponavlja tudi Greta Thunberg – vsak dan izumre do dvesto vrst živali in rastlin, vsako minuto izgubimo za trideset nogometnih igrišč tropskih gozdov.

In zato ne glede na to, ali se z načinom, na katerega Greta in z njo tisoči bolj ali manj mladih po vsem svetu opozarjajo na nujnost ukrepanja pri blaženju podnebnih sprememb, strinjamo ali ne, ji lahko vsaj priznamo, da opozarja na prave probleme. Časi, ko smo se tolažili, da smo prijazni do okolja, če ločujemo odpadke, so že davno mimo, poleg sistemskih ukrepov na ravni držav bodo potrebne tudi korenite spremembe pri vsakdanjih navadah – od tega, kje, kaj in kako kupujemo, do tega, kako načrtujemo svoje poti in podobno. A po svoje razumem tiste, ki skoraj vsak dan usmerjajo svoj gnev v Greto, ker neki razvajen »pamž« jim pa že ne bo solil pameti, pa čeprav njene besede temeljijo na ugotovitvah strokovnjakov, ki na to opozarjajo že precej dlje kot ona. Lažje je namreč živeti v udobju nevednosti in zanikanja, ker potem nam ni treba storiti nič. To, da tudi sami kaj storimo proti podnebnim spremembam, pa od nas zahteva tudi odpoved določeni meri udobja, ki smo ga vajeni. Predvsem pa to od nas zahteva, da smo zadovoljni tudi z malim – avtom, hišo in ne nazadnje porcijo na krožniku. V današnjem potrošniškem svetu je to mogoče še najtežje ...