V Davči plavili od pamtiveka

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. september 2019 / 07:58  

Iz marsikaterih nedostopnih gozdov so les nekoč spravljali s plavljenjem in tako je bilo še pred osemdesetimi leti tudi v Davči. Tehnologija plavljenja je bila zelo dorečena, količine splavljenega lesa pa ogromne. O tem v filmu Staneta Zgage pripovedujeta domačin Stane Bernard in zgodovinar Vincencij Demšar.

Zadnje plavljenje po reki Davščici, ki izvira pod Poreznom in se pri Zalem Logu zlije v Selško Soro, je bilo leta 1940. »Čeprav se je to dogajalo sorazmerno malo časa nazaj in sem po rodu Založan, sem o plavljenju po Davči vedel bolj malo. Škoda bi bilo, da bi šlo to v pozabo,« je razložil Stane Zgaga, ki se je tako odločil posneti film o tem, kako so nekoč davški les v svet pošiljali preko Davščice, tedaj edine transportne možnosti. Središče Davče je cesta dosegla šele leta 1961. Staneta Zgago je še posebej navdušila izjemno dorečena tehnologija plavljenja, količine splavljenega lesa pa so bile velike in so ob enem plavljenju presegale celo deset tisoč hlodov.

Film, ki so ga predvajali na nedavnem Prazniku zelja na Zalem Logu, je naslovil 300 let plavljenja lesa po Davščici, v njem pa o tej dejavnosti pripovedujeta 87-letni Založan Stane Bernard in zgodovinar Vincencij Demšar. Bernard, čigar oče in starejša brata so sodelovali pri plavljenju, ki ga je sam kot otrok imel priložnost opazovati, se spominja, da je bilo zadnje plavljenje leta 1940, ko je to prakso opustil še Ivan Weber - Strojevcov z Zalega Loga. Plavil je od Podmejačevega loga. Lesni trgovec in posestnik iz Stare Loke Franc Bernik, na Selškem znan kot Brna, je plavljenje končal leto pred njim. Plavil je od vhoda v vasico Zala in hlode jemal iz vode malo nad Tajnetovo žago, kjer so jih razžagali.

Plavljenje so običajno začeli aprila, ko je bila voda najbolj primerna, a je ni smelo biti preveč. »Les je moral biti suh, sekali so ga spomladi in je bil nato celo leto v gozdu. Jeseni so les začeli spravljati k vodi, kjer so ga uskladiščili do pomladi,« je Bernard obujal spomine. Les je bilo k vodi možno spraviti s konji, po drčah ali celo s spuščanjem po lesenih žlebovih, imenovanjih riže. Osemsto metrov dolgo »rižo« so postavili v Zali navzdol od Mohorjevega mlina, po njej pa so spuščali les iz Brnovega gozda pa tudi iz Mrovljovega, Mohorjevega, Špehovega in Zalarjevega, se spominja Bernard. To so počeli, ko je bilo mrzlo, da se je po lesu naredil »sivež« in je bolj drselo.

Pred plavljenjem po reki so se najprej lotili »struganja« – čiščenje in oblaganje struge s hlodi, da je spravilo potekalo čim bolj gladko. Bernard ve povedati tudi, da so »strugali« približno štiri kilometre reke od Zale do Brentača. »Ob vodi so bili pa plaviči, ki so kontrolirali, če se je kje kaj zataknilo.« Delali so tudi v dežju. Zaščitili so se z ogrinjali iz ovčje kože in nepremočjivimi klobuki »kastorji«. Les so na koncu ujeli v »muše«, lovilce, izdelane iz najtežjih hlodov.

Demšar je odraščal v bližnjem Osojniku in je kot otrok poslušal o plavljenju. Ob raziskovanju preteklosti Selške doline je naletel tudi na gradivo o sporu zaradi Bernikovega samovoljnega plavljenja po Davči. Že leta 1853 so v zakonu natančno določili, kdo lahko opravlja plavljenje in pod kakšnimi pogoji, kar je veljalo vse do 1929. Bernik je v svojih gozdovih okoli Tuškovega griča nasekal veliko lesa in začel plaviti brez dovoljenja. Očitali so mu, da se ni dogovoril z lastniki ob vodi za njihovo odškodnino, Marija Novak, ki je imela koncesijo za ribolov po Davči, je terjala odškodnino za pomorjene ribe … »Ko so ga orožniki prijeli pod Bernardom novembra 1902, so tako on kot tudi Davčarji, ki so z njim delali, rekli, da se je po Davči plavilo od pamtiveka. To je tudi resnica.« Prve domačije so v Davči nastajale sredi 16. stoletja in kot podložniki so bili dolžni sekati in plaviti les za potrebe loškega gradu, je razložil. »Zagotovo je to trajalo vsaj tristo let ali pa še več. Seveda so v tistih časih plavili povsod, načini pa so bili različni.«

Demšar je povedal tudi, da je bil glavni organizator plavljenja Bregar iz Davče, ki je bil prvi zaupnik Bernika. Ta je plavil tudi z Globočnikom, ki je imel žago v Železnikih, in eno od pravil je določalo, da je moral biti vsak hlod (že Bernikovih je bilo pet tisoč) označen z začetnicami imena in priimka, da so vedeli, čigav je.