Ob slutnji slovesa prijatelju v spomin

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Arhiv člankov / četrtek, 19. september 2019 / 21:51  

V TAM-TAM-ovi Ulični galeriji na Vegovi v Ljubljani bo do 7. oktobra na ogled razstava Škofjeločana Janeza Pelka z naslovom Dim in kri. Razstava je nastala v koprodukciji z Loškim muzejem.

Ljubljana – Pričujoča serija treh fotografij je bila ustvarjena kot enkraten projekt z namenom ilustracije istoimenske pesniške zbirke fotografovega dobrega prijatelja glasbenika Aleša Češnovarja. Fotografije so bile posnete, ko je bil Aleš že hudo bolan, in avtor razstave verjame, da je že slutil neizogibno slovo. »Razstava v meni vzbuja mešane občutke. Vesel sem, da je na ogled širši množici, a obenem tvori veliko bolečino ob izgubi prijatelja. Aleševa smrt me je zelo prizadela,« nam je zaupal Pelko in pojasnil, da fotografije predstavljajo tanko linijo med življenjem in smrtjo, obenem pa iščejo povezavo med našimi dušami, živimi in mrtvimi.

Janez Pelko je fotografije posnel v hiši v Zgornjih Bitnjah, kjer je preživel prvih sedem let svojega otroštva. V ozadju osrednjih motivov fotografij se skriva zgodba, ki se je zapisala tako v Aleševo kot Janezovo življenje. Oba sta nenaklonjenost režimu nekdanje države, neodobravanje vzorcev in družbenih norm vodila v brezup. Na fotografijah ga ponazarja mrtva riba v plastični vrečki, iz katere ne more ubežati, kljub temu da je z glavo že pregriznila rešetke v svobodo. Dekle na fotografijah je upodobila Janezova prijateljica Vesna Teja Ristič. »Njena golota predstavlja čutnost in čustvenost, intimo, s katero se umetniki napajajo. Tudi Aleš je v svoji zadnji pesniški zbirki popolnoma razgalil svojo dušo. Skozi pesmi je moč razbrati njegov življenjepis in trenutke pred smrtjo, ko podoživiš celo množico čustev – tistih, ki jih ne moreš izraziti nikakor drugače kot le skozi umetnost,« je pojasnil Janez Pelko.

Odprtja se je udeležil tudi Boštjan Soklič, kustos Loškega muzeja, ki je o Pelkovi razstavi dejal, da poudarja likovno usmerjenost, je detajlno usmerjena, tehnično dovršena in anekdotična. »S tem zadnjim ciklom fotografij se Janez vrača k svojim koreninam, torej k nadrealistični fotografski usmeritvi, s katero se je začel ukvarjati pred 25 leti,« je povedal Soklič.