Začetek šole

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 4. september 2019 / 12:51  

Večina učencev in dijakov ni najbolj navdušena nad začetkom novega šolskega leta. Kako velika vrednota je znanje, vidimo šele, ko ga potrebujemo, in še bolj, ko ga nimamo. Starši si na več načinov prizadevamo omogočiti svojim otrokom kar najboljše pogoje za šolanje. Kupimo jim šolske potrebščine, uredimo sobe, plačujemo položnice, delamo z njimi domače naloge, skrbi nas za kontrolne naloge …, tako da otrok pogosto ne ve, kdo je glavni odgovorni za njegovo šolo, naloge, kontrolne … Zato je tako zelo koristno otroku razložiti, da je šola njegova glavna obveznost, on je glavni igralec v tej igri in celo režiser je on sam. Lahko mu pomagamo organizirati čas, hkrati pa mora vedeti, da bo domače naloge večinoma opravljal sam. Ker je to pač njegova obveznost. Pomoč bo najprej poiskal pri učiteljicah in profesorjih, šele nato smo na vrsti starši. Seveda mora otrok, še posebej v osnovni šoli, vedeti, da smo mu starši na razpolago, vendar šele, ko je on postoril vse, kar zmore. Naloga staršev je tudi, da se malo umaknemo in damo priložnost mlademu talentu.

Starši smo pogosto trdno prepričani, da smo otroku dali najboljše pogoje za šolo in študij. Naši otroci pa si želijo še nekaj večjega. Nekaj, kar lahko storita le starša. Najprej moramo vedeti, da otroci želijo biti v šoli uspešni. Oni želijo imeti dobre ocene in želijo pokazati svoje talente. Niti enega razumskega razloga ni, da ne bi bilo tako. A zakaj je mnogokrat drugače? Zato ker otroci vedno, tudi preko šolskih ocen, odigravajo družinsko vzdušje. Tu sta edina režiserja oče in mama. Starši tega ne slišimo radi. Otroci nimajo moči ustvarjati družinskega vzdušja, ga pa vedno do podrobnosti dajejo v svoja življenja. Zato smo starši najprej dolžni ustvariti prijetna, mirna, sproščujoča, ustvarjalna vzdušja v svojih družinah. Otroci in njihova šola so najboljši barometer. Kako naj se otrok uči v toksičnih, zastrupljenih, morečih, napetih vzdušjih? Nemogoče. Kako naj se otrok posveti svoji snovi, nalogam, študiju, ustvarjalnosti …, ko ati vpije po hiši, domov prihaja s smradom po alkoholu, ko se ati in mami ne pogovarjata – ta tišina ga ubija in razmišlja o starših in svoji krivdi, ko ga nihče ne vpraša, kako je. Kako naj se osredotoči na šolo, ko pa se mu starša posmehujeta, da iz njega nikoli ne bo nič. Bolj kot naloga ga zanima grožnja matere, da bo odšla, ne more se učiti, ker se vsak večer prepirata, nato pa gresta spat vsak v svojo sobo … To so vzdušja, napetosti, ki onemogočajo sproščen odnos otroka do šole. Ker otrok vedno želi pripadati, ga bolj malo zanima šola. Njega zanima vez s starši. Njega zanima, kaj bo z njim in kaj bo s starši.

So še bolj prefinjeni načini, vendar otrok ne moremo ogoljufati. Zelo pogosto nam preko šole kažejo, da je nekaj narobe. Starši, razbremenimo učitelje, profesorje in najprej doma uredimo prijetnost bivanja svojim otrokom, meni, tebi in nama.