Donava v Srbiji

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 14. avgust 2019 / 10:15  

Letošnja počitniška kolesarska tura se je dotikala Donave. Spoznali smo jo že v Nemčiji, pa v Avstriji, na Slovaškem in v Budimpešti. Tokrat smo se napotili južneje. Namenoma smo poiskali nastanitev na tromeji med Srbijo, Madžarsko in Hrvaško in – še pomembneje – ob mostu preko Donave, da bomo lahko prehajali iz ene države v drugo.

Skupna povezovalna nit je torej reka in največja naravna vrednota – mokrišča. Boste rekli, »marost«, kaj je tu tako lepega. Če že ni vsem to tako lepo, je za naravo zelo pomembno. Mokrišča izginjajo, človek jih je v preteklosti želel izsušiti. Naredili so prekope in kanale, da bi pridobili več obdelovalne zemlje. Danes je situacija taka, da rastline in živali izumirajo vsak dan, in ravno mokrišča so največji vir biodiverzitete. Dvoživke so zelo pomembne v prehranjevalni verigi. Ob tokratnem kolesarjenju smo zelo pogosto naleteli na ribiče in lovce. Ti so prvi v stiku z naravo, da jo branijo in čuvajo ter jo hkrati pravilno izrabljajo. Donava in z njo povezan poplavni svet se tukaj razširi v velike razsežnosti.

Prvi dan smo se vozili po Vojvodini, po rečnem nasipu in ob stranskih kanalih. Nikjer nikogar. Bili smo v parku Gornje Podonavje in po nekaj deset kilometrih vožnje se pot konča ob reki, zraven pa je bil most, ki so ga ravno podrli. Več mostov so podrli, zgradili naj bi nove. Namesto tega so pripeljali predpotopni »brod«, ki ga brodar upravlja povsem ročno. Imeli smo srečo, da je bil možak še tam. Jezil se je, da so most podrli in kdaj bodo sedaj postavili novega. Preklinjal je in se jezil nad državo, malega zaslužka za prevoz čez reko se seveda ni branil. Ob vodi naletimo na prvo naselje. Bili so Romi. Nič nisva rekla in Eva pripomni, a to je Srbija? Ja, Eva, tudi to je Srbija, ji odgovarjam. Rome najdeš lahko marsikje in tam je pač lahko tudi takšna situacija. V idili hišnega dvorišča sobivajo pujsi, goske, kokoši, koze, ovce, psi, mačke, otroci, starci. Tako pač živijo. Domačinka pravi, da ne delajo nobenih problemov, otroci hodijo v šolo, torej se trudijo bivati v dobrem sožitju. Otroci najstniki postopajo po vasi in Rok pravi: ati, obljubim, da ne bom nikoli tako živel. Tudi ti otroci ne bi, če bi imeli izbiro. Tako pač je. Pa so se Romi pokazali tudi v povsem drugačni luči. Naše bivanje je bilo tik ob Donavi. Zvečer so v gostišče prišli glasbeniki, Romi. Od mize do mize so hodili in igrali. Morda je dar glasbe njihovo največje bogastvo. Nihče ne hodi v glasbeno šolo in vsi znajo igrati več inštrumentov. Razvajali smo se ob imenitni domači hrani, ki je res domača, in pogledu na reko. Na območju vseh treh držav so prevladovale ribje jedi, najpogosteje so ljudje jedli nekakšen ribji paprikaš in ribji golaž. In potem smo ga poskusili tudi mi. Vse, kar smo v štirih dneh zaužili, je bilo lokalno in domače. Ne vem, če se zavedamo, kako dragocena ponudba je to za gosta, pa naj bo turist, popotnik, kolesar ali kar koli drugega. (se nadaljuje)