Vzgojna moč šole

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / nedelja, 4. avgust 2019 / 20:56  

Za boljšo šolo (32)

Šola je vzgojno-izobraževalna ustanova in zakonodaja vzgojo postavlja celo pred izobraževanje. Direktno pa o vzgoji govorita dva osnovnošolska cilja, to sta vzgoja za obče kulturne in civilizacijske vrednote in vzgoja za medsebojno strpnost, spoštovanje drugačnosti, sodelovanje z drugimi, spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kljub jasno izraženim ciljem pa med osnovnošolskimi predmeti ni vzgoje. V zakonodaji ni operativnih navodil, kdo, kje in kdaj naj v šoli vzgaja, ni posebnega predmeta in ne vsebinskih usmeritev – npr. za katere civilizacijske vrednote iz evropske tradicije naj šola vzgaja, je to deset božjih zapovedi ali kaj drugega. Šele leta 2008 je zakonodaja predpisala, da morajo šole izdelati vzgojne načrte in se morajo učenci, učitelji in starši dogovoriti, katere vrednote se bodo v šoli uresničevale. Recimo, da so se šole resno lotile zadane naloge in se z vsemi deležniki lepo dogovorile, katere so njihove skupne vrednote, ki jih bodo zapisale v vzgojni načrt, šolska pravila in hišni red. Pa so se ponovno znašle pred vprašanjem, po kakšnem programu pa vzgajati in pri katerih urah te vsebine izvajati, če imajo šole tedensko na voljo samo pol ure za delo z razredno skupnostjo. V kratke pol ure se da urediti zgolj tekoče formalnosti, kot so zbiranje opravičil in raznih soglasij ter izpolnjevanje administracije. Zato so se nekatere šole mimo zakonodaje in v dogovoru s starši prostovoljno odločile, da bodo imele po oddelkih vsak teden razredne ure z vzgojnimi vsebinami in bodo dnevne formalnosti uredili ob drugi priložnosti. Tako so si šole zagotovile vsaj nekaj časa za »vzgojno dejavnost«, sicer bi vzgojni načrt ostal samo na papirju. Šole, ki so se zavedale, da je enotna vzgoja otrok ena njihovih najpomembnejših nalog, so se potrudile in izdelale posebne vzgojne programe, predavanja in delavnice, ki so jih razredniki ali šolske svetovalne delavke, včasih pa tudi zunanji strokovnjaki, izvajali pri razrednih urah ali pa so vzgojnim vsebinam namenile kakšen dan dejavnosti. Pred leti se je v Sloveniji pojavil vzgojni program domačih avtorjev, ki so ga prevzele celo nekatere druge evropske države, z naslovom Etika v vzgoji in izobraževanju (kasneje se je preimenoval v Zmagujmo z vrednotami), ki je šolam ponudil koncept najpomembnejših vrednot in številne vsebine ter delavnice, kako po šolah izvajati vzgojne programe. Avtorji so bili prepričani, da tudi vzgoja v šoli, tako kot matematika, potrebuje svoj učni načrt. Žal šolsko ministrstvo programa ni posvojilo in so ga morale najbolj zagrete šole plačevati iz lastnega žepa. Tako je vzgoja po naših šolah kljub vzgojnim načrtom marsikje še vedno odvisna od vrednotnih prepričanj vsakega posameznika. V praksi to izgleda takole: pet učiteljev zahteva od otrok, da se v šoli pozdravlja, desetim pozdravljanje ni pomembno, nekdo dopušča učencem nesramno in prostaško govorjenje, drugi pričakuje obnašanje po vzoru starih meščanskih manir … Glede na to, da ima šola z več sto otroki na kupu veliko vzgojno moč in nujno vpliva na cele generacije, bi se morali vsi zaposleni v šoli dogovoriti in poenotiti, za katere vrednote bodo vzgajali in delovali kot uglašen orkester. Starši vzgajajo samo svoje lastne otroke, zato se ne morejo izgovarjati nanje, da je vzgoja njihova dolžnost, naloga šole pa je predvsem izobraževanje.