Je ženska res hudič?

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 27. julij 2019 / 18:09  

Ločitvene zdrahe, 1. del

Jaka je eden tistih mož v srednjih letih, ki so zaradi ločitve izgubili vse, kar so imeli: dom, prihranke in tudi otroke. Za klavrno stanje, v katerem se je znašel, krivi druge, predvsem tiste, ki so se vmešavali in niso dovolili, da bi z ženo težave reševala sama. Njegovo zgodbo bodo bralci brali tako kot še marsikatero drugo: skozi lastne izkušnje. Kar pa ni zmeraj prav.

»O razlogih za ločitev sem veliko premišljeval,« pripoveduje.

»Zakaj je bila moja žena takšna, kot je bila? Se je v njej nekaj prelomilo takrat, ko je dobila očima in je ni maral? Da je bil mir v hiši, se je preselila k teti Angelci in stricu Poldetu. A tudi med njima ni bilo vse, kot bi moralo biti. Ko je bila stara 21 let, sta se stric in teta sprla in moja Libuška je stopila na stričevo stran. To so bili burni časi. Veliki trgovci so kupovali zemljišča za svoje trgovine in tudi Polde je prodal kar nekaj parcel ter si nagrabil ogromno denarja. Na našem koncu si je potem kupil hišo in se po ločitvi tja tudi preselil. V tisti vasi sem imel prijatelje, med druženjem sem srečal tudi Libuško. Zagledala sva se drug v drugega.

Dopust sva preživela na morju, po vrnitvi domov se je preselila k meni, čez dve leti pa sva se potem poročila. Vseskozi sva se imela rada, zaradi nje sem pustil tudi svoje prijatelje. Bila je precej mlajša od mene, obiskovala je zadnji letnik srednje šole. Prepustil sem ji avto, da se je lahko vozila k pouku. Nikoli ni šla v službo, niti potem ne, ko so se nama rodili trije otroci.

Polde je bil na nek čuden način ves čas kje blizu, četudi ga ni bilo videti. Libuška je bila zelo navezana nanj. Za poročno darilo ji je kupil avto Audi A3. Zdelo se mi je čudno, zakaj tako drago darilo, a ker se podarjenemu konju ne gleda v zobe, sem molčal. Vsako stvar je Polde obrnil tako, da je bilo na zunaj vse lepo in prav, v ozadju pa so se zmeraj napletali skriti nameni, ki sem jih ''odkrival'' šele s časovnim zamikom.

Naj še to povem, da je Polde spoznal tudi neko našo sorodnico, ki je bila samska. V svoji firmi je zaposlil tudi mene. Že od prvega dne naprej sem se čudil temu, zakaj je nenehno iskal špetir. Tudi naše sorodnike je začel ščuvati med seboj. Pred njegovim prihodom v našo širšo družino smo bili veliki prijatelji, potem pa kar naenkrat ne več. Tudi jaz sem pri njem pustil službo, ni mi kazalo drugega.

Po eni strani me je dražil Polde, po drugi strani me je izzivala žena. Na kolenih sem jo prosil, naj neha, da tako ne moremo živeti.

Nekoč smo šli na morje, lepo sem ji rekel, naj uredi osebne izkaznice, ker smo šli na Hrvaško. ''Ni treba,'' je trdila.

Popustil sem. Pa naj bo po tvoje. Na meji so nas brez odvečnih besed zavrnili. Žena sploh ni bila nič razočarana, obnašala se je, kot bi ji bilo vseeno.

Ko sva se poročila, sem dvignil na banki dva milijona dinarjev, vsega skupaj – z darili vred – bi morala imeti okoli pet in pol milijona. Na šrangi mi Polde reče, naj denar kar shranim, da bo on poravnal ''kupnino za nevesto''. Debelo sem ga pogledal: kako on ve, koliko denarja imam pri sebi? Žena me je v najlepših trenutkih ogoljufala. Vse, kar nama je ostalo, je položila na svoj račun. Ko bi vi vedeli, kako sem ji zaupal! Imel sem jo za najbolj pošteno in sramežljivo dekle. Pa me je ves čas prinašala okoli!

Najhuje je bilo, ko sem spoznal, da me je imela le za zajčka. Da sem ji naredil otroke, potem pa me je zavrgla!

Kar naprej sva se prepirala. Enkrat zaradi Poldeta, drugič zaradi otrok, tretjič zato, ker me je vlekla za nos. Potem se je preselila nazaj k Poldetu. Šel sem za njo ter ostal tri dni. Čutil sem, da sem odveč, da sem tujek, nepovabljen vsiljivec. Nisem mogel spati, ponoči sem se sprehajal zunaj in kadil.

Razložite mi logiko: četrti dan pa je šla na sodišče in dosegla prepoved približevanja. Ko je je bilo konec, smo pa šli še skupaj na morje.

Potem so začele prihajati ovadbe. Ena za drugo. Šok na šok. Nasilje v družini, odtujitev otrok, zanemarjenje in surovo ravnanje z otroki. Štiri ovadbe. Nisem vedel, ali sanjam ali se mi res dogaja! Pa ko bi na sodišču ali na CSD-ju vsaj otroke vprašali, ali so ovadbe resnične! Stari so 13, 12, 11 let. Niso neumni. Ker jim je bilo vseeno, kaj otroci mislijo, jim zelo zamerim.

Bil sem eden redkih, ki mu je socialna dala pozitivno mnenje. A sodna izvedenka je potem napisala mnenje v korist ženi. Pri meni je pisalo, da sem topel, čustven, prijazen, da imam empatijo do sočloveka, za ženo pa ravno obratno, da je hladna, narcisoidna, dominantna. Na sodišču so verjeli sodni izvedenki. Sledil je udarec, ki ga nikomur ne privoščim: izgubil sem otroke. Žena mi še zmeraj nenehno nagaja, tako da jih redkokdaj vidim.

Pogosto razmišljam, ali se je ločila zato, da je šla nazaj k Poldetu? Je imela z njim prve spolne odnose? O njej je vedel vse, še veliko več kot jaz.

Nekoč se je sam hvalil, kako se je izpod tuša nag ulegel v posteljo k ženski. Je bila to moja žena?

V času selitve je doma pozabila škatlo, v kateri je bilo marsikaj. Med drugim tudi ginekološki izvidi, da je imela kot mlado dekle neko vnetje. Kako, če pa mi je ves čas trdila, da pred menoj ni imela nobenega moškega?

Bivša je tudi prijatelje naščuvala proti meni. Polde pa me je tudi tožil za klevetanje.

Ni mi bilo lahko. Za povrh sem se boril z njenimi ovadbami. Če samo pomislim, da ji ni bilo treba iti niti v službo, da sem jo nosil po rokah, ona pa me obtožuje, da sem bil do nje in otrok nasilen?! Kje je pravica? Ni je!

Nekoč mi je bilo vsega dovolj. Pisal sem na sodišče in jim opisal tudi svojo plat zgodbe. Šele na podlagi urgiranja sem bil oproščen krivde. Sodnik me je vprašal, zakaj imam toliko ovadb. Povedal sem mu, da zato, ker me hoče uničiti.

»Veste, ženska lahko zaigra katerokoli vlogo!«

(Konec prihodnjič)