Pes – naš najboljši prijatelj

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Editors Choice / ponedeljek, 13. maj 2019 / 18:12  

Celo več, skorajda enakovreden družinski član. Pa je naš odnos do hišnih ljubljenčkov pravilen? David Pogačnik s Prebačevega, ki že 25 let praktične izkušnje in strokovno znanje usmerja v vzgojo in šolanje psov ter izobraževanje njihovih skrbnikov, je pojasnil, kako pravilno vzgojiti psa in kakšne napake delamo.

David Pogačnik, ki je pomagal pri vzgoji in prevzgoji že več tisoč psov, med drugim je vzgajal tudi pse kurdistanskega predsednika in njegove družine, skrbnikom psov želi na inovativne načine približati znanje o pasjem vedenju ter napredne metode šolanja. Pri tem izbira individualni pristop, kjer se prilagodi pasemskim posebnostim, edinstveni genetiki, življenjskemu okolju in slogu skrbnikov ter njihovi vlogi v skupnosti. Svoje pse je izšolal na različnih področjih – na področju reševanja, iskanja različnih substanc ter na področju lovske kinologije; z njimi je sodeloval na več kot dvesto reševalnih akcijah. Z letošnjim letom sta s kolegom Andrejem Žuničem, ki skupaj vodita pasjo šolo Canispoint, dobila tudi licenco za učenje psov pomočnikov za težje in najtežje gibalno ovirane invalide in licenco za šolanje psov vodnikov slepih.

Pogačnik pojasni, da pse oblikujejo nagoni, temperament, genetika in predvsem okolje, kjer se zaradi nepoznavanja učnih procesov pojavlja največ nezaželenih vedenj. »Ljudje psom pripisujejo človeške lastnosti, kot na primer zamerljivost ali užaljenost. Pes je žival, zato mu moramo nuditi to, kar potrebujejo živali – usmeritve skozi sobivanje z nami, korekten odnos s skrbnikom in izpolnitev njihovih nagonov.« Velja rek, da so psi naši najboljši prijatelji, a Pogačnik meni, da se psi s tem ne bi strinjali. »Psom pogosto razlagamo svoje vsakodnevne probleme in opravila, misleč, da nas razumejo in sočustvujejo z nami, ampak psom je popolnoma vseeno za naše skrbi, ker živijo za ta trenutek, se ne obremenjuje s preteklostjo in nikakor ne načrtujejo prihodnosti. Psi so oportunisti in delajo izključno za svoje dobro in za to, kar se jim splača. Sledijo načelu nagona, saj so lovci in plenilci, v njihovi naravi je lov za hrano, zanjo se morajo truditi, saj je to ena od glavnih nalog v njihovem v življenju.«

Skrbnik naj s psom vzpostavijo zaupljiv odnos, pravi Pogačnik. »Pri grajenju odnosov je pomembno, da psu najprej na njemu razumljiv način pokažemo, katero vedenje je sprejemljivo. Pes ne razume slovensko, razume pa telesno mimiko. Z njo oblikujemo vedenje, ki ga kasneje poimenujemo ter utrjujemo v raznih okoljih. Potrebno je od pet do deset tisoč ponovitev, da psu vedenje pride v navado in da od njega lahko zahtevamo naučeno vedenje. Pomembno je, da psa za vsako pravilno izvedeno vajo nagradimo, a poudariti je treba, da nagrajevanje ni enako podkupovanju s priboljški niti ni vseživljenjsko, temveč je smiselno le v fazi učnega procesa. V tej fazi mora biti pes pod nadzorom, saj v primeru absolutne svobode dobimo številna nezaželena vedenja, ki nam kasneje ne ustrezajo, kot na primer kopanje lukenj, preganjanje mačk, lajanje na poštarja.« Zavedati se moramo, da pes naredi nekaj narobe zato, ker smo dopustili tako vedenje, ter da smo za njegovo neželeno vedenje odgovorni skrbniki, še pove Pogačnik in doda, da če takega vedenja ne ustavimo takoj, je psa nesmiselno karati, saj tako dobi le našo pozornost, svoje napake pa se nikoli ne bo zavedal. »Vedno je lažje delati s psi kot z ljudmi,« nam je še zaupal Pogačnik, ki je skozi prakso spoznal, kako s pomočjo učnih procesov pse naučimo želenih vaj, ki so lahko razumljive njim, ljudem pa težavne, saj morajo ti med učnim procesom veliko razmišljati. »Največjo nagrado in priznanje mi predstavlja stisk roke, ko se mi skrbnik zahvali, češ da sem mu polepšal življenje in mu pomagal prevzgojiti psa,« je sklenil David Pogačnik.