Braniška dolina

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 30. april 2019 / 21:10  

Gotovo ste že uganili, da vam želim podati namig za izlet, z avtom ali s kolesom. To je dolina reke Branice, po njej torej poimenovana Braniška dolina.

Že davno sem se sprijaznila, da kljub svojemu poklicu in resnim hobijem, kot sta kolesarjenje in pohodništvo, še nisem in gotovo ne bom nikoli spoznala vseh kotičkov Slovenije, čeprav imamo na razpolago le 20.000 km2. In vedno znova me preseneti nekaj, kar bi morda morala vedeti, pa nisem.

Vsi poznate Vipavsko dolino, ki jo obkrožajo Trnovski gozd in Nanos na eni strani ter Kras na drugi strani. Tako sem imela v glavi in tako rišem skico burje, ki se iz Trnovskega gozda spusti v Vipavsko dolino in se vije čez Kras. Pa ni čisto tako. Pred Krasom so še Vipavska brda in za njimi dolina reke Branice, potem se šele začenja vzpenjati Kras. Domačini tej dolini rečejo tudi mala Vipavska dolina. Flišnat in z gozdom poraščen svet Vipavskih brd jo zaščiti pred burjo, ki je zato tukaj manj sunkovita. Dolina je redkeje poseljena in manj prometna, torej raj za kolesarjenje.

Avto smo parkirali v vasi Manče nekaj kilometrov severneje od Podnanosa. Takoj za vasjo je rahel vzpon na ta Vipavska brda (233 n. m.), potem pa se v flišnatem svetu že pokaže reka Branica. Ob rečnem toku navzdol se vije tudi cesta, ki nas vodi mimo majhnih zaselkov Trbežani, Kodreti in Dolanci vse do Spodnje Branice in Branika. Na počivališču za kolesa srečamo domačine in malo poklepetamo. Sprašujemo, ali je veliko kolesarjev. Tukaj se vozijo celo leto. Pozimi jih je malo manj, takoj ko nastopi toplejše vreme, pa jih je vedno več, tako pravijo domačini. Mirna in z gozdom poraščena dolina z malo prebivalci pa pritegne še nekoga, čebelarje. Zelo veliko je čebelnjakov na avtomobilih in prikolicah, kjer imajo čebele obilno spomladansko pašo. Akacija bo cvetela prva, potem kostanj, smreke pa ni veliko. V Braniku je bila polovica poti. Odlična gostilna je priložnost za oddih, kosilo ali malico, potem pa nazaj. Vračali smo se čez vasi Šmarje, Vrtovče in Tevče. Kolesariti smo morali torej na vrh Vipavskih brd, kar je pomenilo zopet rahel vzpon. Odprl se je čudovit razgled na Vipavsko dolino. Zadaj mogočni Trnovski gozd in Nanos in cela dolina s številnimi vasmi, vinogradi in polji. Občudujem mirne kotičke in lepe razglede. Če se malo potrudiš in klanec prekolesariš ali prehodiš, je potem razgled še lepši. Mimo teh vasi so speljane tudi peš poti, veliko je tabel z opisi življenja v preteklosti, kjer so bili na flišni zemlji velika vrednota izviri vode. Zabeleženi so celo v Terezijanskem katastru.

Vračali smo se po drugem obronku Vipavskih brd, mimo vasi Planina, Slap in Lože nazaj v Manče. Pred nami se je vijugala reka Vipava, obraščena z jelšami in topoli. Stranska pot, ki je danes poimenovana v vinsko cesto, nas je pripeljala nazaj v Manče, kjer nas je čakal avto.

Ko odkrijem nekaj novega, vedno znova rečem, to je bil najlepši izlet.