Ženska jeza

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 25. april 2019 / 11:38  

Ne verjamem, da je razlika v moški in ženski jezi. Bolj je pomembna razlika, ali jezo potlačimo ali si jo upamo in jo smemo izražati.

Problem pri moških in ženskah ni zdrava jeza, temveč tista, ki je ne obvladujemo. In takrat jeza obvladuje nas. Zdrava jeza pomeni, da se zoperstavimo krivici, ki se nam je zgodila. Jasno in odločno rečemo ne. Celo z nasmeškom na ustih. Ne pomeni ne. In ne dovolim, da se nam dogaja krivica. Še posebno smo občutljivi, kadar nam krivico povzroči zakonec ali starš. To so ljudje, ki so nam najbližji in katerih spoštovanje in zastonjska ljubezen nam pripadata. Nezdrava jeza je tista, ki obvladuje nas. V takšnih stanjih vpijemo, kričimo, tepemo, mečemo stvari po stanovanju, sitnarimo in najedamo brez prestanka. To je naporno za nas same in tudi za ljudi okoli nas. Nič manj škodljivo ni, če jezo potlačimo. Taka jeza je kot tempirana bomba, ki navzven uničuje odnose, navznoter pa nas razjeda in na koncu zbolimo.

Navzven bolj poznamo moško jezo, ki je večkrat povezana z grobostjo, fizičnim nasiljem, trdimi besedami. V osnovi z žensko jezo ni kaj dosti drugače. Morda pa je ena velika zgodovinska razlika. Ženske so morale v preteklosti ogromno potrpeti in pretrpeti. Moški je dolgo časa menil, da mu vse pripada in da on odloča o vsem. Odnosi so se strahotno spremenili. Ženske so izobražene, pogosto bolj pridne in vztrajne kot moški, imajo lastne dohodke, skrbijo za družino, službo … in neumne bi bile, če bi dopustile, da se z njimi pometa, kot se je v preteklosti. Niso več pripravljene prenašati fizičnega nasilja, nočejo biti vedno na razpolago za spolne usluge, želijo si razdelitev del tudi v hišnih opravilih, nočejo, da so same za vzgojo otrok. Pravzaprav jim ne moremo očitati, da nimajo prav. Le moški težko sestopamo iz vsemogočnega prestola. Dejansko želijo več enakovrednosti in več spoštovanja zase in svoje delo. Nočejo prenašati še naprej krivic in načina življenja, kot so ga njihove mame in stare mame. Resnici na ljubo jim ne moremo oporekati te pravice.

Res pa je tudi, da za svojo jezo največkrat krivijo napačno tarčo – mož vedno ni vsega kriv. Velik del jeze (ali vzroke zanjo) dame prinesejo v zakon. Prav je, da s svojo jezo zaustavljajo krivice. Ni pa prav, da to delajo na neprimeren način. Tudi današnje ženske bodo morale najprej prevzeti odgovornost za svojo jezo – ki je res pogosto upravičena. Le možje nismo dolžni vsega sprejeti. Spopad z lastno, žensko jezo ni lahek. Jo je pa možno urediti. Sprejetje odgovornosti za žensko jezo je prvi korak. Nato jo boste, drage dame, začele lažje uporabljati kot koristno čustvo v odnosih. Sicer razdirate odnose v družinah in zakonih. Možje se umaknemo pred vulkanom. Težko vam bomo priznali, da se bojimo vaših izbruhov. Gremo stran, kar vas še bolj razbesni. Na koncu ostanete ve in mi vsak v svojem kotu. In tuhtamo, tuhtamo do naslednjič.