Pasijon v Ruandi

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Mainslider_za_GGedit / sobota, 20. april 2019 / 11:39  

V velikem tednu, ko se krščanski svet spominja trpljenja Jezusa Kristusa, se spomnimo še enega velika pasijona – genocida, ki ga je pred 25 leti utrpelo ljudstvo Tutsijev v Ruandi. V treh mesecih so pobili skoraj milijon ljudi …

Je človeštvo genocidno?

Pred četrt stoletja sta se zgodila dva velika genocida, oba sta izvirala iz državljanske vojne: v ruandskem je bilo od aprila do julija 1994 pobitih skoraj milijon Tutsijev in zmernih Hutujcev, v Bosni pa julija 1995 okrog 8000 muslimanov. Še več ljudi je bilo v obeh grozodejstvih pregnanih s svojih domov: v Ruandi več kot dva milijona, iz okolice Srebrenice okrog 35 tisoč … Obnovimo na kratko krvavo ruandsko dogajanje. Začelo se je 6. aprila 1994, ko je bilo sestreljeno letalo, na katerem sta bila ruandski predsednik Juvenal Habyarimana in burundski predsednik Cyprien Ntaryamira, in to je bil povod za genocid. Že naslednjega dne so pripadniki vojske, žandarmerije in milic pobili ključne voditelje Tutsijev in zmernih Hutujcev in vzpostavili nadzorne točke in barikade, kjer so preverjali etnično pripadnost na podlagi osebnih izkaznic; osebe s tutsijevskim poreklom so bile ubite na mestu. Omenjene oborožene skupine so novačile ali prisilile hutujske civiliste in jih oborožile z mačetami, palicami in drugim hladnim in strelnim orožjem. V naslednjih tednih so oboroženi Hutujci sistematično pobijali, pohabljali in posiljevali Tutsije ter uničevali in kradli njihovo lastnino. Ubiti so bili tudi vsi Hutujci, ki so bili domnevno povezani z zmernimi političnimi skupinami, so imeli novinarski poklic ali pa je bila njihova fizionomija bolj podobna Tutsijem. Najpogostejša metoda mučenja je bilo sekanje rok in stopal. Pogoste so bile tudi druge oblike poniževanja in mučenja: žrtve so bile npr. pogosto prisiljene k uboju svojih zakoncev in otrok ter h kanibalizmu, otroci so bili pretepeni pred očmi staršev, sorodniki so bili prisiljeni k incestom. Oboroženi Hutujci so večje skupine ljudi nagnali v stavbo, ki so jo zažgali ali pa so uporabili ročne granate. Dovoljeni niso bili niti dostojni pokopi: nekatera trupla so bila vržena v reke, jezera ali skupinske grobove, druga so nakopičili ob cestah ali pa so jih pustili na mestu zločina. Med genocidom je bilo posiljenih okoli pol milijona žensk, zaradi česar je močno porasla razširjenost oz. prevalenca okužb z virusom HIV. Posiljene so bile tudi vse Hutujke, poročene s Tutsiji, in tiste Hutujke, ki so skrivale Tutsije pred preganjanjem. Nemalokrat so posiljevalci po zločinu iznakazili oz. pohabili spolovilo s hladnim orožjem, vrelo vodo ali kislino. Moški so bili poredko žrtve posilstva; pogostejša so bila iznakaženja zunanjega spolovila ter kastracija. Prekinitev mirovnega dogovora je sprožila ofenzivo RPF (Domoljubna fronta Ruande), sestavljeno v glavnem iz Tutsijev, ki so že prejšnja leta prebežali v Ugando zaradi valov nasilja Hutujcev. Ofenziva je naglo napredovala v severnem delu države, z zavzetjem prestolnice Kigali in severnega dela države sredi julija je RPF končal genocidni pokol. Zmaga RPF in vzpostavitev nove vlade je povzročila prebeg mnogih Hutujcev v sosednje države, predvsem v vzhodne dele Zaira (danes Demokratična republika Kongo), kjer so se hutujske milice ponovno začele združevati v begunskih taboriščih. Zaradi strahu pred novim genocidom je RPF sprožila ofenzive ter mobilizacije Tutsijev v Zairu, ki so povzročile prvo ter drugo kongovsko vojno; slednja je zahtevala več kot pet milijonov življenj, zaradi česar je označena kot najbolj krvavi spopad po drugi svetovni vojni … (Prirejeno po članku Ruandski genocid na Wikipediji.) Grozljivo dogajanje v Ruandi je sprožilo vrsto kritik na račun OZN in velikih sil, ki so storile komaj kaj, da bi dogajanje preprečile. Predvsem pa nam nihče ne jamči, da se ne bi v bližnji prihodnosti zgodili novi genocidi. Genocidnost je očitno v naših genih …

Premiki v Afriki

Sicer pa se v Afriki prav v zadnjem času nakazujejo pozitivni premiki v nekaterih muslimanskih državah. V Alžiriji so množični demonstranti in vojska prisilili dolgoletnega samodržca Abdelaziza Butefliko k odstopu. Nekaj podobnega se dogaja v Sudanu, kjer je vojska odstavila alžirskemu podobnega samodržca Omarja Al Baširja. V obeh državah naj bi odstavitvi postaranih in skorumpiranih predsednikov (in ne nujno tudi njunih klik) kmalu sledile svobodne volitve. Slabše je v Libiji, kjer državljanski vojni ni videti konca. Razdeljena in anarhična Libija pa ostaja idealni poligon za ilegalno tihotapljenje migrantov iz podsaharske Afrike v Evropo …

Brexit kot procesija

Na procesijo vse bolj spominja tudi brexit. Le da ta ni pasijon, ampak bolj povest o jari kači. Procesija (bolj kot proces), ki traja že dolgo in se še dolgo ne bo končala …