Kozarček ali dva

Pozabljene šege in navade, 2. del

»Ko ljudje enkrat pridejo v moja leta, postane njihov spomin negotov. Z mojim je pa ravno obratno: vsega se spomnim, kot bi se zgodilo včeraj. Še veliko zgodb vam bom povedala, le čas si vzemite zanje!«

Marija ima zraven sebe drobno knjižico, v katero si zapisuje marsikaj, kar bi sicer pozabila. Beleži si, koliko jo stanejo položnice, hrana, koliko denarja je dala za različna darila in nepomembne drobnarije, ki – po njenem – žrejo znesek na bančnem računu kot vrtni polži.

»Ko sem bila mlajša, sem veliko denarja zapravila za čevlje. Redkokateri so bili udobni, zato sem kupljeni par, ki se nogi ni dobro prilegel, kar zavrgla. V omari sem imela oblačila lepo razvrščena: najlepša so bila za k maši in za k zdravniku, potem so bila oblačila za vsak dan in v veži, na obešalniku, so se znašla tista, v katerih sem preživela čas na vrtu, morda tudi v kuhinji. Nekoč sem imela po več deset predpasnikov. Do danes sem ohranila komaj dva, tri. Mlade dame jih pa sploh ne nataknejo več! Ne vem, od kod jim takšna grda navada!

Še dogodka, ki je povezan z moškimi, ne bom pozabila. Nekoč je moral moj mož nujno na operacijo. To so bili še časi, ko je bil po njej deset dni v tako imenovani šok sobi, sledilo je okrevanje na oddelku. Domov se je vrnil šele po dobrem mesecu. Kar naenkrat me je začel obiskovati njegov najboljši prijatelj Tine. Zelo dobro sva se razumeli tudi z njegovo ženo. Največkrat je prišel takoj po službi. Dolgo časa nisem vedela, zakaj. Potem pa sem le ugotovila, da je lačen, in ko mi je začel tarnati, da žena slabo kuha, sem zmeraj prihranila kakšen krožnik juhe ali solate. Ni mi bilo prav, ko je začel trkati na vrata vsak dan. Postalo mi je malo nerodno. Kaj bodo rekli sosedje? Končno se je le opogumil in me kar naravnost vprašal, ali bi mu dala. Mož je v bolnišnici, tako in tako ne bo vedel, njegova žena je hladna kot jeklo, on pa željan ženske, da bolj ne bi mogel biti. Ko je opazil moj začudeni obraz, je malo popustil. Predlagal mi je, da bi bil zadovoljen, če bi se samo malo razgalila, da bi mu že to pomagalo, da bi potem doma laže dokončal zadevo. Niti toliko moči nisem imela, da bi vzela metlo in vraga napodila iz hiše! Kar sedela sem in ga čukasto gledala. Verjetno je mislil, da bom privolila, stopil je do mene in me poskušal nerodno objeti okoli ramen. Takrat pa mi je prekipelo, zagrabila sem ga za tisto malo las, ki jih je še imel na glavi in ga na vso moč odrinila od sebe!

Tako me je bilo sram, da sem o tem dogodku molčala kot grob. Še možu nisem nič zaupala. Ne boste verjeli: Tine se je naredil neumnega, saj je, ko se je mož vrnil domov, prihajal na obiske, kot da se med nama ne bi zgodilo nič! So moški res takšni bedaki, pa je bilo vprašanje, ki me je še dolgo črvičilo. Potem se je zgodilo, da se nas je nekaj žensk zbralo v skupini za samopomoč. Takrat sem bila že vdova in sem se o vseh stvareh, tudi o spolnosti, veliko lažje pogovarjala. Nekako me ni bilo več sram, če razumete, kaj hočem reči.

V skupini nas je bilo osem žensk, nekatere so bile precej starejše, dve malo mlajši od mene. Naša voditeljica Polona nam je predlagala, da bi se enkrat pogovorile tudi o nezgodah, zaradi katerih nas je bilo v življenju najbolj sram. Najprej smo prebrale vašo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, da je beseda lažje stekla!

Šele takrat sem spoznala, da so imele gospe veliko težje in bolj travmatične izkušnje od moje! To, zaradi česar je bilo mene sram, je bilo še nedolžno! Spominjam se gospe – danes je že pokojna – ki jo je spolno izrabljal možev brat. Živeli so na manjši kmetiji, fantje so bili zaposleni, ona pa je kuhala za družino in tudi za moževe brate. Ker so vsi, tudi mož, delali na tri ''šihte'', je bila pogosto ponoči sama. Tako se je dogodilo, da je eden od bratov takrat začel prihajati k njej. Četudi se je pred njim zaklenila, ni nič pomagalo. Kadar se je le preveč branila, ji je zagrozil, da bo pri kosilu vsem povedal, kakšna kurba je. Da ga je v posteljo zvabila sama.

Potem je zanosila. Ni vedela, kdo točno je oče otroku. Ob veliki noči, ko so prišli v cerkev tudi drugi spovedniki, se je želela spovedati velikega greha, a se ni mogla. Sram jo je bilo. Otrok se je rodil, in najtežje ga je bilo imeti rad. Fant je bil edini, ki je potem šel študirat. Četudi pri hiši ni bilo denarja, je privolila le zato, da ga, ko se je preselil v Ljubljano, ni imela ves čas pred očmi. Čez kakšen mesec, ko nam je zaupala svojo zgodbo, je, revica uboga, spokojno umrla.

Ena od žensk, ki je bila vaška babica, je pripovedovala neverjetne zgodbe o ženskah, ki so se znašle v težavah in niso vedele, kako bi se jih rešile. Čeprav ni imela nobene prave izobrazbe, pomagale so ji le izkušnje, je marsikateri pomagala, da se je otroka še pravočasno znebila. Ena teh zgodb, ki je segala v leto 1983, pa je pripovedovala o ženski, ki je splavila živega otroka in ga potem kar sama ugonobila in zagrebla v zemljo za hlevom. Ko je njen sin veliko kasneje hlev podrl in zgradil novega, pa je bagrist po spletu okoliščin izkopal otroške kosti. Nastal je vik in krik, prišli so policisti, iz Ljubljane so se pripeljali gospodje v belih haljah. Kosti so odpeljali s seboj, kaj točno so storili z njimi, pa sogovornica ni vedela.

Zdelo se mi je zelo zanimivo – to sem tudi zabeležila v beležko – da so bile ženske iz naše skupine v popolnosti podrejene svojim možem. V postelji je moralo biti točno tako, kot so oni ukazali. Ena od njih je imela že pet otrok in se je na smrt bala še ene nosečnosti. A mož je ni poslušal. Na kraj pameti mu ni padlo, da bi malo pazil.

Ob njihovih zgodbah sem se začela zavedati, kako lepo mi je bilo v zakonu. Ne rečem, včasih so letele tudi ošpičene prekle izpod jasnega neba, a surov pa do mene ni bil. Če je videl, da mi ne prija, me je samo objel in rekel, da bo že počakal, da ne gori voda.

Upam, da se mi ne boste smejali, če bom povedala, da je bilo še v moji generaciji kar nekaj takšnih, ki so možem zvečer umivale noge. Še več jih je bilo, ki so skrbele za čistočo, možje so se pa komaj kdaj skopali. Včasih slišim od sosede, ki dela v domu za starejše, da imajo kar nekaj težav še danes, preden nekatere spravijo pod prho. Saj razumem, nikoli niso bili vajeni čistoče in umivanje jim je potem muka tudi na starost.

Nekaj pa je danes drugače: odnos pri jedi. Spominjam se, da smo se včasih s hrano ''nabutali'', da smo komaj dihali. Sploh na kakšnih gostijah ali ohcetih. Ko gremo kdaj na kosilo v gostilno, vsi jedo zelo počasi. Tega nekoč nismo znali. Bolj zmerno se obnašajo tudi pri pijači. V mladih letih ženske nismo smele piti, ker če bi nas videli, bi nas imeli za pokvarjene. Smo pa kakšnega kratkega rade ''ruknile'', a le če ni bilo v bližini nikogar.

Tudi jaz sem imela skrite zaloge. Sladke pijače so mi še zmeraj zelo pri srcu. Ko popijem kozarček ali dva, je svet videti veliko lepši. Pri tretjem me pa že glava boli. Tega pa ne maram!«

(Konec)

Oddaj svoj komentar

Kranj 12°

pretežno oblačno
vlažnost: 95 %
veter: S, hitrost: 11 km/h

11/24

nedelja

14/19

ponedeljek

13/22

torek

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

PRIREDITVE / Kranj, 26. maj 2019

Praznovanje na Sv. Joštu nad Kranjem

PRIREDITVE / Gorje, 26. maj 2019

Srečanje gorenjskih planincev

OBVESTILA / Škofja Loka, 26. maj 2019

Srečanje bolnih, starejših, osamljenih in invalidov

OBVESTILA / Kranj, 27. maj 2019

Mesečno srečanje in predavanje Prerojenih

PRIREDITVE / Gorenjska, 28. maj 2019

Medgeneracijske prireditve

PRIREDITVE / Gorenjska, 29. maj 2019

Medgeneracijske prireditve

PRIREDITVE / Gorenjska, 30. maj 2019

Medgeneracijske prireditve

IZLETI / Kranj, 30. maj 2019

Po naravoslovni učni poti Pusti grad

 

 
 

 

 
 
 

Štiristo let bisera na Sorškem polju / 16:12, 23. maj

400 let, kar precej se je dogajalo v zakristiji vsa ta leta..

Beluši / 13:18, 23. maj

Tole oboje mi pa ni apetitlih ! Bljak !

Avtomobil direktorja AVP poškodovan, nepravilnosti ni bilo / 19:01, 22. maj

Na predlog AVP je bilo dano v medije za zakonsko znižanje vsebnosti alkohola v krvi med vožnjo! Predlog za znižanje na 0,2 oziroma celo na 0...

Nov parkirni režim pred občino in na Stari Savi / 16:09, 21. maj

Opažam, da je parkirni prostor prevečkrat polno zaseden. Na njem je sicer še veliko neurejenega prostora...

Poziv k zmanjšanju hrupa letal / 10:27, 21. maj

Povsod, kjer so letališča, tam je hrup letal. Večji bo promet, več bo hrupa. Vprašanje se poraja samo, imeti letališče ali ne? Podobno kot odlagališča odpadkov. Vsi so za, samo ne na svojem dvorišču.

Nadškof Anton Vovk in atentat »spontane« množice / 22:57, 19. maj

Groza. Primitivnost Slovenskega človeka se pokaže v vsej veličini v tragični zgodbi škofa Vovka. Vermiki rdeče zvezde so največje zlo, kar je rodila Slovenska mati.

So tudi vam ukradli orodje? / 21:38, 19. maj

In gdo so lopovi? Zakaj vedno skrivate njijova imena? A so slovenski Državljani? Ali so Slovenci