Velika noč: od izročila do izročitve

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 16. april 2019 / 11:30  

Ta Snovanja so velikonočna. In gorenjska obenem. Prinašajo gorenjsko velikonočno izročilo, kakor sta ga zapisala Fran Saleški Finžgar in Manica Koman. Veliko noč najdemo tudi v Prešernovi poeziji, v pogovoru s filozofom Antonom Mlinarjem pa se sprašujemo, kaj nam pomeni danes …

Premnogo praznikov se vrsti skozi vse leto. So prazniki Kristusovi, Marijini, svetniški. Toda en sam praznik v letu je največje veličastvo, največja skrivnost božje ljubezni in zmage. Ta praznik so vrata, ki so zaprla preteklost Stare zaveze, da je v luči Kristusovega vstajenja zažarela nova doba skrivnostnega odrešenja … To je bil strašni veliki petek, ko je Zveličar za odrešenje človeštva umiral v grozotah bolečin. Apostoli so se plašni razkropili in poskrili. Edini ljubljenec Jezusov – apostol Janez in z njim galilejske žene z Marijo so obstali ob križu mrtvega Jezusa. Vse je v strahu trepetalo in plašno čakalo. Pričakali so veliko nedeljo. Jezusa so šli obiskat h grobu. Ni ga bilo. Vstal je, kot jim je prej napovedal. Zažarelo je jutro velike nedelje, svet je bil odrešen, stari zakon dokončan. Apostoli so se še vsi preplašeni zbirali in čakali. Jezus ni pustil zbeganih sirot, začel se jim je prikazovati, da je premagal njih malovernost in strah. Dva preplašena učenca je spremil na poti iz Jeruzalema v Emavs, ju spotoma poučeval, z njima večerjal, ju obhajal, potem pa zginil. Prikazal se je tudi Magdaleni tik svojega groba, ko je v solzah iskala ljubljenega Zveličarja, misleč, da so ga odnesli iz groba. Ni ga spoznala. Pa je izrekel eno samo besedo: 'Marija', in ga je spoznala ter planila k njegovim nogam, da bi ga objela. Jezus ji ni dovolil, pa ji reče: 'Ne dotikaj se me. Pojdi k mojim bratom apostolom.' … Na večer dne vstajenja pa se je šele prikazal apostolom. S tem je razodel resnico svoje prilike, kako dobri pastir najprej išče izgubljeno ovco.«

Tako je meditiral pisatelj Fran S. Finžgar pred eno od velikih noči. Spomni se tudi, kako so se v starih časih pripravljali na veliko noč na njegovem rodnem Gorenjskem. »Pripravo na ta visokosveti spomin Jezusovega odrešenja so še pred stoletjem verniki praznovali na poseben način s štiridesetdnevnim postom. Mi starčki ta post še dobro pomnimo. Blizu polnoči pred pepelnico so zapeli zvonovi in z resnim glasom vernike opozorili: Post!! In verniki so ga izpolnjevali z vso resnobo in živo vero. S pepelnično sredo je bil za 40 dni v vseh vernih družinah konec vsake mesne jedi. Nihče ni okusil koščka mesa, nihče ni uporabil kančka prašičeve masti za zabelo. Tudi rano jutranje kosilo je bilo odmaknjeno do desete ure. Opoldanskega obeda ni bilo več. Šele popoldne skromna sočivna južina. Tako pritrgovanje v jedi, tak resnoben post so verniki na podeželju, nekdaj – še za mojih mladih let vsi natančno držali. Toda ta res strogi post ni bil ljudem na škodo zdravju. Modri zdravniki so pisali, da je tak zdržek od mesovja zdravju le v korist.« Užitek ob ponovnem zaužitju mesa po 40 dneh je bil zato tem večji. »Seveda je pa sla po mesu ob štiridesetdnevnem postu tudi zrasla. Vem, kako je moj starejši brat v čumnati z rajžlja smuknil klobaso, jo vtaknil v žep in čakal ob zvonarjih, da so zapeli zvonovi v ranem jutru na veliko nedeljo. Tedaj je ugriznil po dolgem postu klobaso, ki je prekosila vse slaščice.«

Drugačno in čisto posebno skušnjo je imel z velikonočno skrivnostjo pesnik France Prešeren. Vsem, ki smo ga brali, je dobro znano, kaj se mu je zgodilo o veliki noči 1833: »Bil vel'ki teden je; v saboto sveto, / ko vabi molit božji grob kristjana, / po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana! / v Trnovo, tje sem uro šel deseto.« In prav takrat naj bi v božji hram vstopila tudi 17-letna gospodična Julija, v spremstvu svoje matere, trgovske vdove Julijane Primic. »Ko je stopila v cerkev razsvetljeno, / v srce mi padla iskra je ognjena, / ki ugasnit se ne da z močjo nobeno.« Z vprašanjem smrti pa se je Prešeren soočil, ko mu je umrl najboljši prijatelj, Matija Čop. In ga izroči posmrtnemu življenju: »Vam izročim, prijatlja dragi mani!«

Kako pa se s fenomenom velike noči sooča sodobni filozof? »Moje gledanje na veliko noč ni (več) povezano s teološkim tolmačenjem vstajenja kot ''življenja po smrti''. Jezusova smrt ni bila posledica izdaje ali presoje sodišča (krivda), temveč je bila izročitev. Velika noč odkriva Jezusovo življenje na novo (vsi krščanski prazniki so velikonočni) … Prepoceni je zadovoljiti se s trdilnim stavkom o življenju po smrti, o žrtvovanju, o Jezusu kot žrtvi. Zaveže ti usta za globlji razmislek o izročilu, ki presega krščanstvo. Velika noč ni ''krščanska'', temveč se krščanstvo poraja iz nje. Noč je simbol negotovosti. Je izkušnja, ne ideja, prepričanje ali gotovost. Je del širše biblične dediščine …« V pogovoru navezujeva tudi na ekološko razsežnost velike noči. Spodobni človek si domišlja, da mu je edinemu namenjeno večno življenje. Premislek pa pokaže, da gre za »paradoks poveličevanja življenja kot najvišjega dobrega (s konca 19. stoletja), ki pa ne poveličuje življenja (ljubezen), temveč moč in sposobnost manipulacije z življenjem. In s smrtjo.«

Ne nazadnje je v teh Snovanjih tudi veliko slik, ne le besed. Izstopa »galerija« in v njej posnetki velikonočnih običajev na Gorenjskem v letih pred drugo svetovno vojno. Skratka: velikonočna paša za oči in duha.