Lepa kot vila

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 30. marec 2019 / 19:31  

Neli, 1. del

Neli je invalidka. Na srečo še zmeraj lahko sama skrbi zase, si kaj malega skuha, če je lepo vreme, gre tudi v trgovino. Življenje jo je primoralo, da se je že kot mlado dekle sprijaznila tudi v z bolečinami v sklepih, ki so njena stalna spremljevalka, tako ponoči kot podnevi. Njen najsrečnejši dan je, ko je ne boli toliko, da bi morala vzeti tableto.

»Ko poslušam, s čim vse se ljudje obremenjujejo, ne morem verjeti! Nekateri so nesrečni že zato, ker je slabo vreme, drugi tarnajo, ker se jim znajde droben kamenček v čevlju. Ljudje ne nehajo tarnati niti takrat, ko opazijo, da se s težavo dvignem z invalidskega vozička in poskušam narediti korak ali dva. Denimo do bankomata.«

Neli je pogumna gospa. Malo stvari je, ki bi se jih danes bala. Ko je bila še otrok, je pri njenih starših živel dedkov brat Jokl. Bil je starejši gospod, zmeraj oblečen v črno, ni se bril, tudi zob si ni umival. Kadar se je znašla v njegovi bližini, je iztegnil prst in siknil: »Izginil hudič, črni mački prihajajo pote!« Kaj točno je to pomenilo, ni vedela, a se mu je zmeraj umaknila izpred oči. Domači bi se ga že zdavnaj znebili, a jih je mikala njegova italijanska pokojnina, ki ni bila majhna. Kar dobro so živeli od nje, ker skop pa ni bil. Le otrok ni maral.

»Bala sem se tudi Jakoba, čevljarja. Hodil je od hiše do hiše in popravljal čevlje. Ko me je zagledal, je zapel: ''Nela Magdalena, pokaži mi kolena, če hočeš moja bit', pokaži mi še rit!'' Pri tem se je opolzko zarežal, mama me je z osornim glasom nagnala iz kuhinje, mene pa je bilo do vrh glave sram. Pa nisem točno vedela, zakaj.

Ko je Jokl umrl, je oče najel nekega zidarja, da je podrl dve steni, zamenjal okna in po tleh položil še parket. Dobila sem svojo sobo, a cena zanjo je bila pošastna. Nekoč sem prišla iz šole, preden se je mama vrnila z njive. Zidar je sedel na treh zidakih in kadil. ''Pridi sem, punčka, pridi!'' me je povabil, ko je videl, da sem, zmedena in boječa, obstala pri vratih. Pa sem šla. Zmeraj so me učili, da moram starejše ubogati. Posadil me je na svoja kolena in me vprašal, ali se znam iti igrico, če je kaj trden most. Prikimala sem. Potem pa je močno zacepetal z nogami, da sem izgubila ravnotežje in mu padla naravnost v naročje. Zadela sem ob nekaj zelo trdega. Zidar me je tiščal k sebi, niti premakniti se nisem upala. Potem pa se je toliko časa drgnil obme, da se mi je zdelo, da sem postala mokra. Njegov prijem je malo popustil, iztrgala sem se mu in brez sape stekla na stranišče. Zdelo se mi je, da smrdim po nečem čudnem in neznanem. Slekla sem si žabe in jih oprala. V škafu z umazanimi cunjami sem poiskala ene že nošene in jih oblekla. Molila sem, da me domači ne bi zavohali. Ker če bi me, kaj bi jim povedala?!

V Joklovi omari je bilo veliko različnih oblačil. Med njimi je bil tudi plašč. ''Iz njega ti bo krojač predelal jakno. Dobra bo za v šolo. Morda tudi za k nedeljski maši,'' je določila mama. Zvečer sva plašč razparali, mama je posamezne dele potem še polikala in naslednji dan me je poslala h krojaču. Trepetala sem po vsem telesu, ko sem potrkala na vrata. Vedela sem, da je krojač malo čuden, že zelo star gospod. Takšnih sem se pa na smrt bala. Nergavo me je povabil v svojo delavnico, ki je smrdela po zatohlem. Na vseh koncih in krajih so ležali kupi blaga, na obešalnikih pa so viseli na pol narejeni kosi, ki so čakali, da jih pridejo stranke pomerit. Krojač me je vprašal, ali sem sama. Prikimala sem. Potem mi je ukazal, naj odložim jopico in stopim na štokerle. Okoli vratu mu je visel meter, s katerim me je potem izmeril okoli vratu, ramen, pasu. ''A mogoče veš, a ti bodo breskvice še kaj zrasle ali ti ne bodo?'' Pojma nisem imela, o čem govori. Potem pa mi je ukazal, naj slečem še majčko, da bo sam videl. Od nekod je privlekel fotoaparat in me od pasu navzgor slikal nago. Bilo me je zelo sram. Ko je odnehal, me je napodil domov, še prej pa mi je ukazal, naj molčim, sicer bo plašček podaril kakšni drugi deklici.

Še enkrat se mi je zgodilo nekaj grdega. Mama, ki sem ji kasneje povedala vse, je dejala, da so bili krivi moji lasje. Imela sem bolj svetle, malo skodrane, padali so mi do sredine hrbta. Tudi moj obrazek je bil mil in menda lep. Ne vem, sebe takšne nisem nikoli videla, sploh pa ne po nesreči, ko sem imela več časa, da sem se lahko gledala tudi v ogledalu.

Še v osmem razredu sem bila ne le naivna, o moških, o tem, da so nekateri med njimi umazano pohotni, nisem nič vedela. Kdo bi mi pa povedal, lepo vas prosim? Otrokom so starši vtepali v glave, da je treba starejše spoštovati, biti do njih prijazen in te reči. Vse deklice smo bile enako trapaste.

V osmem razredu nas je nekoč peljal v gozd učitelj za risanje. Zanimalo ga je namreč, kako bomo znali narisati mravljišče. S seboj je prinesel risalni blok, mi pa smo iz torb privlekli barvice. Moje so bile precej polomljene, saj sem veliko risala tudi doma. Rekel je, da ima v kabinetu rezervne, da lahko grem z njim. Do šole je bilo komaj pet minut hoda, nič hudega sluteč sem šla. Že po poti me je prijel za roko, češ da bova hodila hitreje. Njegova dlan je bila lepljiva, mokra, zelo mrzla. Kljub temu se nisem upala izmakniti roke. Za nekim drevesom pri bajti, ki je stala ob poti, me je objel in stisnil k sebi. Ker je bil visok možakar, se mi je obraz zarinil v njegov trebuh. ''Ojoj, ojoj, ojoj, kaj takšnega!'' je momljal in me še bolj stiskal. Na srečo se je takrat oglasil petelin, izpustil me je, jaz pa sem se obrnila in zbežala v hišo. Tisti dan nisem šla več v šolo, tudi doma nisem nič povedala. Le sošolcem se je zdelo čudno, zakaj me ni bilo. Povedala sem jim, da sem bruhala. Kar je bilo tudi res.

Ne vem, ali je bil ta dogodek vzrok, da se je v meni prebudil grozen apetit po hrani, predvsem sladkarijah, a po tistem dogodku z učiteljem, sem začela jesti, jesti, jesti. Če je le nanesla prilika, sem doma delala rulado po receptu, ki smo se ga naučili pri gospodinjstvu. Bil je zelo enostaven, zato mi je pecivo zmeraj uspelo. Zbasala sem jo vase v petih minutah. Potem mi je bilo slabo in sem šla bruhat.

Včasih sem doma ukradla denar in v trgovini kupila sladkarije. Najbolj so mi bile všeč rumove ploščice. Nekoč je bila želja prevelika, denarja v žepu pa nič, spet sem šla v trgovino, smuknila nekaj rumovih ploščic v žep ter odhitela proti vratom. Žal me je zasačila trgovka, ki me je z glasnim zmerjanjem malodane slekla pred ostalimi kupci. Ko je našla ukradeno, me je zmerjala, trikrat klofnila, me prijela za ušesa in me kar čez celo vas po cesti odpeljala proti domu. Bila sme bleda kot smrt, a nisem jokala. Nisem mogla. Bila sem prepričana, da me bodo doma ubili, da se tako in tako ne izplača. Mama me je zaprla v klet, ki je bila mračna in zelo hladna. Vsako uro je prišla pogledat, kako sem. Takrat sem morala poklekniti na mrzli beton, ona pa je vzela leskovo šibo in me udarila z njo po vsaki rami dvakrat. Potem je spet odšla in se spet vrnila …

Šele enkrat ponoči, ko sem začela kašljati in me je mama slišala, je odklenila vrata in me pustila v hišo, a brez ene same besede. Zanjo sem bila največja možna sramota.

Potem pa je prišlo poletje. Bratranec me je zvabil na motor, da bi pokazal, kako zna voziti ''sto kilometrov na uro''…«

(Konec prihodnjič)