Gorenjki s srebrnima snežinkama

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Editors Choice / sobota, 9. marec 2019 / 14:17  

Njuno iskreno veselje po osvojenem drugem mestu na svetovnem prvenstvu je bilo nekaj posebnega. V uvrstitev sta vložili veliko truda. Katja Višnar je športno kariero zaradi materinstva začasno prekinila, Anamarija Lampič je prestala že tri operacije srca. Obe sta se uspešno vrnili in dosegli uspeh kariere.

Slovenski junakinji letošnjega svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju sta smučarski tekačici: 34-letna Blejka Katja Višnar in 23-letna Anamarija Lampič iz Valburge. Srebrna medalja v ekipnem sprintu v klasični tehniki je za obe vrhunec kariere. Višnarjeva, ki je vmes postala tudi mama, z Norvežanom Olo Vignom Hattestadom imata sinčka Ludviga, jo počasi zaključuje, Anamarija Lampič pa v najboljša tekaška leta šele prihaja.

Medalja je že nekaj časa vajina. Kaj vidita v njej?

Katja: »Po osvojeni medalji je v meni zelo prijeten občutek. Zelo sem vesela. Ni treba, da jo gledam, držim, vem, kaj sva dosegli. To so bili občutki veselja, ki jih prej nikoli nisem doživela. Predvsem sem vesela, da sem vztrajala. Dostikrat sem bila blizu medalji, a se ni izšlo. Po slabih rezultatih smo se znali zelo hitro pobrati in verjeti, da bo prišel tudi naš dan. Vesela sem, da je prišel, še toliko bolj, ker za to medaljo stoji cela ekipa. Verjela sem, da dobro delamo, da smo na visokem nivoju, le poklopiti se je moralo vse skupaj.«

Anamarija: »Medalja se lepo blešči, res mi je všeč in bo doma v moji sobi, da jo bom imela na očeh za motivacijo za naprej. Je velika nagrada za ves dosedanji trud. Za njo stoji celotna ekipa, veliko ljudi. To so tudi moj trener Stefano Saracco, družina, fant, prijatelji ...«

Katja, kaj pa vaša medalja: bo ostala v Sloveniji ali jo boste odnesli na Norveško?

»Ne vem, nisem še razmišljala o tem. Zagotovo pa bo na vidnem mestu.«

Posnetek vajinega iskrenega veselja v cilju je preplavil svet. Kolikokrat sta si ga že pogledali?

Katja: »Tekmo sem si že pogledala, ko pride na vrsto tisto skakanje na koncu, pa kar prekinem. Še vedno dobim kurjo polt. Ti občutki so bili zares fantastični. To je moja prva medalja in sedaj vidim, kaj podoživljajo tisti, ki jo že imajo. Vesela sem, da je bila na cilju moja družina in je bilo zato veselje še toliko večje.«

Anamarija: »Ne prav velikokrat. Si ga bom pa zagotovo še. Utrip se pospeši, postaneš vesel ... Veliko sva dosegli.«

Kako pomemben je za uspeh na ekipnih tekmah ekipni duh?

Katja: »Vsaka posebej sva se osredotočili na svoj tek. Pristop je bil individualen. Z Ano se dobro ujameva, si deliva izkušnje, nasvete. Vedeli sva, kaj morava narediti. Zjutraj pred tekmo sva se zelo malo videli, na ogledu proge pa sva se ustavili in izmenjali podrobnosti predaje, katero smučino bova uporabljali. Delovali sva kot eno. Veva, kje so najine prednosti in kje slabosti. Mislim, da sva dobra ekipa, zato tudi to veselje v cilju. Niti ne vem, kolikokrat sem jo objela, še sedaj bi jo kar objemala. Zelo jo imam rada.«

Anamarija: »Da se tekmovalki dobro razumeta in sta vsaj malo povezani, je zagotovo pozitivno. Verjamem v to, da prijateljstvo naredi veliko več, in vesela sem, da sva s Katjo medaljo osvojili skupaj.«

Sta si karakterno podobni?

Katja: »Imava nekaj skupnih lastnosti. V Ani vidim predvsem osebo, ki je zmagovalna, ima željo po uspehih. Je športnica na mestu, za svoja leta zelo zrela tekmovalka. Mislim, da ji bo medalja dala samo še zagona in da bo imela uspešno kariero še naprej.«

Anamarija: »Obe sva precej živahni in nasmejani. Lahko rečem, da sva si v marsičem podobni. Katjo občudujem tudi kot mamo. Kot nekakšna mama je tudi naši ekipi. Odlično se razumemo.«

V teh dneh sta dobili že veliko vprašanj. Pa sebe kdaj vprašata, ali to še zmoreta?

Katja: »V športu sem že veliko let, tako da sem vedela, kaj me čaka po osvojeni medalji. Ni mi težko. Upam, da so vsi, ki so toliko časa ob meni čakali medaljo, pazili Ludviga, delali z mano, dobili isto veselje. Dobila sem občutek, da jim ta medalja prav tako veliko pomeni.«

Anamarija: »Zavedam sem, da to sodi k osvojitvi medalje. Ni mi bilo težko iti na vse sprejeme, najbolj pa sem z veseljem pričakovala sprejem v domačem kraju. Vidiš, koliko ljudi navija zate, koliko jim pomeniš. Rada jim to vračam z uspehi in zastopam našo vas.«

Spomini na začetke?

Katja: »Jaz sem že celotno kariero članica blejskega kluba. Začela sem pri trenerju Vinku Poklukarju. Na začetke imam zelo lepe spomine. Čeprav sem bila edino dekle med fanti, mi ni bilo težko. V tistih letih je bilo najpomembnejše vztrajati, ostati v športu.«

Anamarija: »Moj prvi klub je bil v Medvodah, kjer je bil moj trener žal že pokojni Klemen Svoljšak. Škoda, da ga ni več z nami. Mislim, da mi je on dal prvo lekcijo, me naučil tehnike. Vedno ga bom pogrešala. Kasneje sva oba z bratom prestopila v kranjski Triglav.«

Kaj je bila motivacija pri odločitvi, da postaneta profesionalni tekačici na smučeh?

Katja: »Bila sem tekmovalka, ki v mlajših kategorijah ni imela velikih uspehov. Res sem bila v Sloveniji na drugem, tretjem mestu, a želja je bila tekmovati na olimpijskih igrah. To mi je uspelo. Po Vancouvru sem se začela spraševati, kako naprej. Ko sem spoznala Olo, mi je odprl pogled na njihov pristop do teka na smučeh, ljubezen do tega športa. Mislim, da je on tisti, zaradi katerega sem vztrajala. Končala bi že po Vancouvru in šla kakšno drugo pot. Lahko bi rekla, da brez njega te medalje ne bi bilo. Je zelo cenjena tudi na Norveškem. Treniram tudi z Norvežankami. Vidijo, kako smo majhni, kakšne imamo pogoje, proračun ... Mislim, da je bila Maiken Caspersen Falla bolj vesela moje srebrne medalje kot svojega brona.«

Anamarija: »Gledala sem tekmovanja po televiziji in sem si vedno želela, da bi bila enkrat po televiziji tudi jaz, da bi ljudje navijali zame in da bi tudi jaz osvajala medalje. Za zadnji dve leti lahko rečem, da sem res osredotočena na smučarski tek, da je to moja služba. Postala sem bolj zrela, odrasla in še bolj z veseljem to delam.«

Katja je kariero začasno prekinila zaradi materinstva; Anamarija, vaša pot pa je posebna po tem, da ste prestali tri operacije srca.

»Ko so mi odkrili srčno aritmijo, so mi zdravniki rekli celo, da je možno, da bom morala končati športno kariero. Verjela sem in upala, da to ni res, da gre za laž. Zahvaliti se moram dr. Matevžu Janu in dr. Janezu Poklukarju, ki sta veliko naredila zame. Pripravila sta me, da lahko tekmujem na tem visokem nivoju. Upam, da bo tako ostalo tudi v prihodnje.«

Katja, vprašanje, ki vam je v teh dneh najmanj ljubo, pa ste ga vseeno že velikokrat dobili, je odločitev o nadaljevanju kariere.

»Za to sezono je bil cilj svetovno prvenstvo, želim pa tudi svetovni pokal v sprintu zaključiti na visokem mestu. Po sezoni si bom vzela čas za premislek. Odločitev bo vsekakor težka.«

Kdo je vajin največji navijač?

Katja: »Lahko rečem, da je to sedaj Ludvig. Zelo lepo je videti, kako dojema vse skupaj. Poleg tega tudi Ola, celotna družina, ki je z mano ob vseh uspehih in neuspehih, vedo, kaj vsakič ob tem prestajam.«

Anamarija: »Celotna družina me podpira pri tem. Vsi so moji zvesti navijači in težko bi koga posebej omenila. Vsak je prispeval k temu rezultatu. Vesela sem, da so bili zraven na prvenstvu.«