Medalj smo se kar nekako navadili

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. marec 2019 / 21:19  

Tako pravi Radovljičan Drago Bunčič, ki je pred kratkim prejel Bloudkovo nagrado za življenjsko delo tako za športne kot trenerske dosežke ter številne medalje članov padalske reprezentance na evropskih in svetovnih prvenstvih.

»Skakati sem začel doma v Novem Sadu, ko sem služil vojaški rok v padalski brigadi v Nišu, pa smo se udeležili svetovnega prvenstva v Lescah. Tukaj sem spoznal prijatelje padalce in se jim kasneje pridružil. Tako sem ostal na Gorenjskem in se zaposlil v Železarni Jesenice kot dispečer na elektrotehničnih napravah,« pravi Drago Bunčič, ki si je na Gorenjskem ustvaril tudi družino, raje kot o sebi pa pripoveduje o svoji kar pet desetletji dolgi športni karieri.

Sprva je bil padalec, nato pilot motornih letal, najbolj znan pa je kot trener izjemno uspešnih leških padalcev in naše padalske reprezentance. »Od leta 1970 do 1981 sem tekmoval v padalstvu in bil tudi v reprezentanci. Trikrat sem bil tudi državni prvak. Naša generacija je bila sicer dobra, ni pa naredila velikega preskoka v klasičnih disciplinah, uspešnejši smo bili v paraskiju. Zase lahko rečem, da sem tekmovalno kariero končal dokaj zgodaj, že leta 1977 pa sem začel šolati prvo generacijo padalcev na čelu z Mojco Svetina in Daretom Svetino. Šolal sem se v Bolgariji, Rusiji, na Poljskem in v Nemški demokratični republiki. S sistematičnim delom so se začeli uspehi takratne mlajše generacije od Benjamina Šmida, Dušana Intiharja, Branka Mirta, Romana Božiča, Darka Svetine, Bogdana Juga in drugih. Mlajša generacija, ki je takrat tekmovala za reprezentanco Jugoslavije, je prvič nastopila na svetovnem prvenstvu leta 1982, leta 1984 pa je v Franciji že osvojila srebrno medaljo v skokih na cilj. Uspehi so se nadaljevali, leta 1990 je bil Branko Mirt svetovni prvak v skokih na cilj. S srebrno medaljo je bila ekipa uspešna leta 1994 na svetovnem prvenstvu na Kitajskem. V tem času sta bila Irena Avbelj in Roman Pogačar tudi svetovna prvaka v paraskiju. Pravzaprav so bili naši tekmovalci v paraskiju ves čas v svetovnem vrhu. Prav tako so se ekipi pridružili Senad Salkič, Roman Pogačar, Borut Erjavec in nekateri drugi. Od leta 1994 pa se je začelo obdobje nove generacije, ki je še danes v svetovnem vrhu,« pravi Drago Bunčič, ki je z ekipami in posamezniki vsa leta doživljal velike uspehe, saj so naši padalci na največjih tekmovanjih osvojili kar petdeset zlatih, trideset srebrnih in štiriintrideset bronastih medalj. »Še najbolj se spomnim prvih odličij naših mladih padalcev leta 1981 v Gradcu, ko sta medalji osvojila Dušan Intihar in Dare Svetina. Nato so sledile nove in nove – in medalj smo se kar nekako navadili,« pravi Drago Bunčič, ki je padalce znal vedno motivirati za trdo delo.

»Vsako leto smo si zastavili dva tekmovalna cilja. V zimskem obdobju je bil to trening in tekmovanja v paraskiju, poleti pa v klasičnih disciplinah. Seveda je bilo treba paziti, da je bilo vmes nekaj prepotrebnega počitka, ter tudi na to, da smo formo stopnjevali v pravem trenutku,« pravi Drago Bunčič, ki se je po 41 letih dela v jeseniški železarni upokojil leta 2011, tudi še sedaj pa pomaga pri delu v Alpskem letalskem centru Lesce, kjer so ga tudi predlagali za Bloudkovo nagrado za življenjsko delo.

»Bloudkova nagrada ni le priznanje zame, pač pa za vse nas, ki smo skupaj delali v zadnjih petdesetih letih. Sem v sedemdesetem letu starosti – in če danes pogledam nazaj, sem pač počel to, kar sem rad počel, in spomini so res lepi,« tudi pravi Drago Bunčič, ki je prav te dni z našo reprezentanco na svetovnem prvenstvu v paraskiju na Češkem.

»Že nekaj let razmišljam o svojem nasledniku in prepričan sem, da se bo, ko bom zaključil, že našel kdo, ki me bo nadomestil. Za to sezono smo se dogovorili, da še vodim ekipo, nato pa se bomo odločili za naprej,« še dodaja Drago Bunčič, ki ga je prejšnji teden v prostorih domače občine sprejel župan Ciril Globočnik in mu čestital za zasluženo Bloudkovo nagrado.