Kje tičijo razlogi za odlog šolanja

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / nedelja, 24. februar 2019 / 20:49  

Za boljšo šolo (8)

Dejstvo je, da se vsako leto več staršev odloči za enoletni odlog šolanja. Razlogov, ki bi bili podkrepljeni z raziskavami in dokazi, kaj se dogaja prva leta šolanja, ne poznamo. Starši, ki imajo več otrok v osnovni šoli, opažajo, da so se zahteve v prvem razredu zadnja leta zelo povečale in so prvošolci preobremenjeni. Učitelji pa pravijo, da si z otroki ne morejo privoščiti predolgih odmorov in igre, če hočejo predelati vso učno snov. Na začetku devetletke so se otroci učili branja in pisanja do konca tretjega razreda, po prenovljenem učnem načrtu iz leta 2011 pa so se standardi znanja s področja opismenjevanja na predlog strokovnih združenj (in baje tudi pripomb staršev) iz tretjega prenesli v drugi razred in s tem posledično tudi v prvega. S tem prvo triletje ni več zaključena celota, ki bi otrokom, zelo različnim v razvoju in učenju, omogočila postopno doseganje istih standardov znanja. Opisno ocenjevanje se je skrčilo samo na prvi dve leti. Ampak tudi v prenovljenem učnem načrtu še vedno ostajajo priporočila učiteljem, naj za učenje uporabljajo didaktično igro in naj učenci čim več delajo v manjših učnih skupinah ali dvojicah – skratka, učenci naj bodo čim bolj aktivni.

Ko smo v šolskem letu 1999/2000 poskusno in potem še štiri leta postopno uvajali devetletko, smo prvošolcem namenili veliko pozornosti in skrbi. Šole so dobile novo opremo za leto mlajše otroke in posebej je bilo poskrbljeno za varnost prvošolcev. V prvem razredu sta začeli nekaj ur dnevno skupaj poučevati dve strokovni delavki, poleg razredne učiteljice še vzgojiteljica, le izjemoma druga razredna učiteljica. Priporočeno je bilo, da razredna učiteljica ostane z otroki vsa tri leta – in tega smo se šole prve in druge generacije devetletke dosledno držale. Zelo dobro je bilo poskrbljeno tudi za izobraževanje učiteljev in spremljanje njihovega dela pri uvajanju devetletnega programa. Program devetletke je izhajal iz več uspešno izvedenih poskusov v osemletni osnovni šoli, npr. integriran pouk, opisno ocenjevanje, nivojski pouk, fleksibilni predmetnik itd. Zgledovali pa smo se tudi po drugih evropskih državah, kjer se otroci večinoma všolajo pred sedmim letom.

Z uvajanjem devetletke je šlo sprva v resnici za zelo mehek prehod otrok iz vrtca v šolo. Upoštevalo se je dejstvo, da gre za leto mlajše otroke, ki potrebujejo veliko igre in občasen počitek. Učilnice za prvošolce so bile urejene tako, da so imeli otroci na voljo različne delovne in igralne kotičke. Štiri šolske ure na dan so bile razdeljene na čas učenja po približno dvajset minut oziroma toliko časa, dokler so otroci ostali zbrani in motivirani za delo, nato pa je sledilo obdobje igre ali počitka. Učitelji so skrbno izbirali takšne metode, da so bili otroci ves čas aktivni in so se učili skozi igro in različne dejavnosti. Upoštevala sta se različno predznanje in razvojna stopnja otrok in predmeti so se povezovali med seboj, da so bila znanja bolj življenjska in razumljiva. Vzdušje je bilo sproščeno, ni bilo čutiti obremenjenosti in utrujenosti otrok. Potem pa so se učni načrti posodobili (natrpali z novimi vsebinami), prvošolci so počasi izgubljali poseben status, zavzetost in doslednost prvih let sta počasi plahneli. V marsikateri osnovni šoli pa iz različnih razlogov sploh nista zaživeli. Stroka je dolžna poiskati odgovor, zakaj se je to zgodilo.