Prešernov dan

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 14. februar 2019 / 07:31

Zopet smo se spomnili in počastili Prešerna. Mnogi hrami kulture so brezplačno odprli svoja vrata in številni obiskovalci so vstopili. Morda kdo zato, ker je res brezplačno, drugi zato, ker se to na ta dan spodobi, marsikoga pa ravno množica ljudi odbije od obiskovanja muzejev, gledališč in razstavišč. Zagotovo sta Kranj in Vrba ta dan točki, kamor se zgrinja veliko obiskovalcev. Lepo vreme jih privabi še več. Kaj si organizatorji želijo lepšega kot veliko obiskovalcev.

Obožujem stojnice z domačimi izdelki. Običajno jih obiščem zgodaj zjutraj, ko še ni gneče, da lahko v miru vse pregledam. Že vnaprej se odločim, da bom zapravila nekaj denarja, ker podpiram domačo obrt. Sicer sem zelo slab potrošnik, na takih prireditvah pa kupim tudi kaj takega, česar sicer ne potrebujem. Dolga leta že pojem v zboru, pa smo letos prvič nastopili ob samem odprtju kulturnega praznika v Kranju. Tako sem morala vstopiti na prireditveni prostor v gneči. Ko je trg poln ljudi, je hrupno. Za odrom je glasno brnel agregat za elektriko, v zvoniku je bilo poldne in mi smo peli na odru. Skoraj groteskno, vendar tako je. Kupila sem volnene nogavice, leseno desko in nekaj domačih dobrot, srečala sem veliko znancev, potem pa hitro zbežala ven iz gneče.

Zvečer sem doma pogledala posnetek slovesne proslave v Cankarjevem domu. Zanimal me je govor Vinka Möderndorferja. Zelo je bil kritičen, govoril je o Butalah in odnosu Slovencev do kulture. Vsi bi jo radi imeli, zelo smo nanjo ponosni, vendar tudi gartroža na začudenje Butalcev in Tepanjčanov ni rasla brez vode. Dobro se mi je zdelo, da je med Prešernovimi nagrajenci tudi zborovska dirigentka. Tako je bila nagrajena dejavnost, v kateri tudi sama prispevam nekaj k razvoju naše kulture. Zborovsko petje je poleg gasilstva najbolj množična prostovoljna dejavnost na Slovenskem.

V soboto smo se udeležili še ene kulturne prireditve. Domače kulturno društvo je praznovalo 110 let svojega obstoja. Pripravili so svečano proslavo, kjer je bil osrednji gost prireditve igralec Janez Škof. Vedno je poseben, kritičen, hudomušen. Voditeljica ga je spraševala, on pa je odgovarjal, da so nagrade fine, če jih dobiš mlad, ko potrebuješ potrditev; ko si star, pa jih ne potrebuješ več. Splača se delati tisto, kar te veseli, v nekih stvareh si boljši kot v drugih, torej delaj raje tisto, v čemer si boljši. Njegova najljubša vloga je bila Klementov padec, tudi Šeherezade se dobro spominja. Njegovo najboljše besedilo je Shakespearov Rihard II. Prvič je stopil na gledališke deske v domačih Pirničah in pomenljivo se mu je vtisnilo v spomin srednješolsko obiskovanje abonmajskih predstav v Drami. Tako je bilo gledališče njegova ena in edina izbira poklica, ki ga z veseljem opravlja še danes. Rad obišče taka kulturna društva in prireditve, če mu le čas dopušča. »Skupaj držite,« je naročil domačim ustvarjalcem. To pa bi dobro delo Slovencem na različnih področjih.