Prijava na inšpekcijo ni potrebna

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. januar 2019 / 11:42  

Za boljšo šolo (4)

Kljub temu da šole pri svojem delu uživajo veliko strokovne avtonomije, se nad njimi občasno opravlja strokovni nadzor. To neprijetno nalogo izvaja šolska inšpekcija, ki je dolžna nadzorovati in spremljati zakonitost dela šol. Vzgojno-izobraževalno delo oziroma kakovost izvajanja pouka in uresničevanje vzgojnega načrta pa v šolah spremljajo samo ravnatelji – če in kolikor jim dopušča čas.

Po zakonu o šolski inšpekciji bi morale biti šole pregledane vsakih pet let. Ker je inšpekcija v zadnjih letih zasuta z anonimnimi prijavami in primanjkuje inšpektorjev, se redni pregledi vrtcev in šol ne morejo več izvajati v predpisanem roku. Učitelji in ravnatelji se pritožujejo šolskemu ministrstvu, naj nekaj ukrene proti anonimnim prijavam, saj njihovo reševanje jemlje šolam veliko časa in vnaša v šolske zbornice velik nemir in stres. Šolska inšpekcija se brani z odgovorom, da je znaten delež anonimnih prijav utemeljen in da morajo posredovati, če iz prijave zaznajo, da so otrokom kršene temeljne pravice do izobraževanja in varnosti v šoli. V zadnjem času vlada po Sloveniji pravi pogrom proti inšpekciji, četudi skuša ta zgolj opravljati svojo dolžnost. Problem ni v šolski inšpekciji, ampak nekje drugje. Vprašati se moramo, zakaj se toliko staršev – šolniki so prepričani, da so najpogostejši prijavitelji starši – odloči za anonimno prijavo proti šoli. Od kod tolikšno nezaupanje do učiteljev in ravnateljev, da bodo pritožbe staršev v šoli obravnavali na način, da vpleteni otroci ne bodo čutili nobenih posledic? Kot dolgoletna ravnateljica sem prepričana, da so prijave šolski inšpekciji nepotrebne. Iz lastnih izkušenj lahko povem in verjamem, da se problemi lahko uspešno rešujejo v šoli. Učitelji in ravnatelji morajo učencem in staršem vsako leto znova razumljivo predstaviti vsa pravila, ki veljajo pri pouku, med odmori in dejavnostih zunaj šole. Prav s tem namenom pripravljajo šole letne publikacije, s katerimi starše seznanijo z dnevno, tedensko in letno organizaciji dela, s hišnim redom in šolskimi pravili. Učitelji naj bi pri prvih urah pouka meseca septembra učencem na kratko predstavili učne vsebine, učna gradiva, kriterije ocenjevanja in druge zahteve do učencev. Ko pride do prvih nesoglasij med učencem in učiteljem, naj pridejo starši skupaj z otrokom do tega učitelja in se pogovorijo. Če s pojasnilom niso zadovoljni, je naslednji korak pogovor z razrednikom. Če tudi na tej stopnji ne pride do razrešitve in pomiritve problema, je treba s težavami seznaniti še ravnatelja. Običajno ravnatelja s problemom seznanijo že učitelji sami, posebno tisti, ki so dovolj samozavestni, da znajo kritično oceniti svoje ravnanje in priznati tudi morebitne napake. Zavedati se moramo, da želijo imeti vsi učitelji in ravnatelji dobre odnose s starši in tudi učenci, saj ti motivirano sodelujejo pri pouku samo, če se v šoli počutijo varne in sprejete.

Zgoraj opisano stopenjsko reševanje problemov in zapletov v šoli, brez katerih nikjer ne gre, bo tudi za otroke zgled, da se da večino težav rešiti s pogovorom in ne s silo. Zato bi morali tako starši kot učitelji že otroke usposabljati za odkrit in spoštljiv pogovor, brez strahu, da se nam bo kdo maščeval ali nas šikaniral. Najslabša rešitev je anonimna prijava šolski inšpekciji, ker ta preveč vznemiri šolsko zbornico in močno poruši medsebojne odnose.