Retorika

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 16. januar 2019 / 12:22  

Retorika je veščina, spretnost, ki se je človek lahko priuči. Kdor za to nima talenta, bo z vajo postal boljši govorec, kdor pa ima nekaj daru, bo z vajo postal še boljši. Spretnosti nagovarjanja, pregovarjanja, prepričevanja ljudi nam praktično povsod pridejo prav. Skoraj ni poklica, kjer ne bi bilo treba storitve ali izdelka na koncu tudi prodati ali nagovoriti vodstva za to ali ono spremembo, novost, ki bi jo uvedli v naš delovni proces. V srednjem veku je bila retorika eden od predmetov na srednjeveških šolah. Tam so poučevali le sedem svobodnih znanosti in umetnosti, in sicer gramatiko, dialektiko, retoriko, aritmetiko, geometrijo, astronomijo in glasbo. Če bi to prevedli v današnje predmetnike, dobimo književnost, filozofijo, matematiko, fiziko, glasbo in retoriko. Predmet retorika danes ni umeščen v učni program. Lahko bi rekli, da je integriran v predmete, kjer dijaki in učenci predstavijo referat, seminarsko nalogo, govorni nastop. Veščine retorike pa so še marsikaj drugega kot predstavitev seminarske naloge.

V petek sva imela z Janezom predavanje. Pravzaprav ga je imel Janez, jaz sem na koncu nekaj malega povedala o najini knjigi. Učitelj je neprestano govorec, malo sem se smukala po gledaliških odrih, tako da mi nikoli ni problem nastopati pred občinstvom. Priznam, da sem dober govorec. Janez pri govoru včasih požira besede. Ne mara, da ga poslušam, ker vedno pripomnim kakšen nasvet, govori razločneje, uporabi mikrofon in podobno. Sedela sem v prvi vrsti in ga opazovala. Zgodi se, da ima na začetku človek malo treme, in tedaj so besede še manj razumljive. Lahko bi oblekel lepše hlače. Sama pri sebi mislim, zakaj se nisi bolj uredil. On pa se s tem sploh ne obremenjuje. Po nekaj minutah je v prostoru nastala grobna tišina. Ozrla sem se po prostoru in ljudje so napeto poslušali, nepremično gledali, nekateri so imeli odprta usta. Slišal bi miško, ki bi letela čez dvorano. Ko človek ve, kaj govori, ko govori tisto, kar živi, ko se besede dotaknejo ljudi tam, kjer jih boli, ko nagovarjajo globino slehernega izmed nas, tedaj teatralnost govornega nastopa ni tako pomembna; ali pa je sploh nepomembna. Če Janezov glas ni tako močan, so pač ljudje bolj zbrano poslušali. Pravzaprav so zaman vsi zavestno naštudirani gibi, premiki, intonacija glasu, načrtno izbran stil in barva obleke, če človek ne govori iz sebe. Neki pregovor pravi: Če ne gori v meni, ne morem zanetiti ognja v drugih. In kadar težko tematiko lahko poveš s preprostimi besedami, tedaj ti ljudje prisluhnejo.

Ne morem in tudi nočem se obremenjevati za njegova predavanja. Hlače lahko sama nesem v čistilnico, Janez jih še nekaj časa ne bo. Če se skrbnost žene pozna po zlikani moževi srajci, bi bila jaz slabše ocenjena. Tudi ko bom nesla hlače v čistilnico, učinek predavanj zaradi tega ne bo nič večji. Morda bo drugačen le moj občutek.