Praznični prepiri

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 2. januar 2019 / 10:20  

Nočemo jih, vendar pridejo. Trudimo se, da nam je lepo: počistimo svoje hiše in stanovanja, poskrbimo, da so dvorišča pomedena, naredimo jedilnike in kupimo vse potrebno, kupujemo lučke, okrasimo svoje prostore, skuhamo čudovite večerje in kosila ter postorimo še kaj, da bodo naši domovi, okolica in obedi lepi in dobri. Vse to je zunanjost, zunanji svet, za katerega poskrbimo, da nam bo služil pri praznovanju.

Praznujemo pa ljudje, ne stvari in okolica. Človeško plat v pripravah na praznike največkrat zanemarimo. Bolj poredko se vnaprej pripravljamo na urejene in neurejene odnose v svojih družinah. Zato bi bilo tako zelo koristno, da bi vsaj toliko časa, kot ga vložimo v krašenje, kuho, pospravljanje …, vložili še v razmislek, kako bomo skupaj preživeli praznike. Kako bo, ker bomo ves dan skupaj, o čem se bomo pogovarjali, kako bomo reagirali, ko se bomo sprli, kako nam je, ko se medsebojno obdarujemo. Vsi si neizmerno želimo radosti in veselja, a kaj, ko kar od nekod priletijo sitnoba, slaba volja, kritiziranje, čudna napetost, zavijanje z očmi, očitki.

Kaj in kako storiti? Najprej se bomo vsi skupaj, predvsem odrasli, odločili, da se bomo imeli lepo. Kajti to je namen praznikov. Sprejeli bomo dejstvo, da nikjer ni idealno in da od slabe volje in čudnih pogledov še nihče ni umrl. Da pa bomo lahko prebrodili neprijetne dogodke, je nujno, da se najprej notranje umirimo. Nato gre lažje. Npr. ko pride jeza, je pač samo jeza in sem jaz zanjo odgovoren. Iz lastnega notranjega miru sem šele nato lahko dober oče, umirjena mama, hvaležen sin, ponosna hči, svak, svakinja, tast, tašča. Mojo živčnost bom sam uredil in ne bom obtoževal drugih za to. Običajno rastočo napetost hitro začutimo v zakonu, družini, skupni. Takrat se ne smemo pretvarjati, kot da je ni. Temveč jo zaznati in jo dati v besede. Kako? Ja, takole preprosto: »Ti, draga žena, nekaj sem nervozen, saj vem, da je to samo moje. Kar prepiral bi se. Kaj pa se dogaja s teboj? A si ti v redu? Nočem uničiti večera, kajti rekli smo, da se bomo imeli lepo. Razen tega me še stiska v prsih, kot da bi me nekaj bilo strah, čeprav ni nekega pravega razloga …« Nato bo še žena rekla: »Ja, res je malo čudno. Mene je pa strah, da boš ''znorel'' in bo šla vsa idila po vodi. Razbija mi srce in strah me je, da bomo vsak v svojem kotu oz. vsak na svojem telefonu.« Tako se bo napetost razblinila. Bolj kot bomo znali opisati vzdušje med nami, in če dodamo še reakcije svojega telesa, bolj se bo napetost sprostila. Tako enostavno je, le odločiti se moramo, da bomo delali nekaj, kar nam bo koristilo. In ne smemo ponavljati vzorcev, ki niso funkcionalni in ki smo se jih nevemkje naučili. Naj bo nekaj drugače in novo. Pa tudi če je »odštekano«, kot je pogovor o vzdušjih in telesu. Deluje pa vseeno.