Prazniki povezanosti

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 26. december 2018 / 10:45  

Pretekli petek so šolarji začeli počitnice. Veliko podjetij in služb je nastopilo kolektivni dopust. Dolge počitnice in dolg dopust za veliko ljudi. Tako bo do vključno 2. januarja; ponekod, predvsem na Zahodu, kar do svetih treh kraljev. Zaradi dobrega gospodarskega položaja v naši deželi bo mnogo Slovencev potovalo v tople kraje, ljubitelji smučanja pa so že na oddihu doma in v tujini. Še največ nas je takih, ki nam kar prija ostati doma, malo umiriti dnevni ritem in se posvetiti nam ljubim ljudem. Malce kasneje bomo vstali, jutranja kavica bo trajala dlje in nič ni narobe, če smo manj produktivni. Posvetili se bomo tradiciji, ritualom in prijetnim, vsakoletnim obveznostim z otroškim veseljem. Prav je, da si ob postavljanju novoletne jelke in jaslic dopustimo otroško veselje, ki smo ga morda že pozabili. Verjetno se mnogim dedkom in babicam ob vnukih prebudijo spomini na božično-novoletne praznike izpred mnogih let.

Ker imamo počitnice in dopuste, pravimo, da se odnosi zgostijo. Ob koncu leta se nam zmehča srce, bolj smo darežljivi, več smo pripravljeni darovati drug drugemu. Poleg daril pa darujemo drug drugemu tudi samega sebe. Zato lahko zapišemo, da so prazniki ob koncu leta tudi prazniki povezanosti. In po nekaj dneh intenzivnega skupnega druženja pravzaprav vidimo, kje smo. Ne moremo več oditi v službo, na službeno potovanje, na trening, v šolo. Ostajamo skupaj. Lahko začnemo opazovati, kako smo povezani z ljudmi, ki jim imamo radi. Ali bo v naši družini prevladal nemir, tišina, prepir ob skupnem kosilu ali večerji, očitki in slaba volja ali se bomo veselili drug ob drugem in se zahvalili za vse prejeto, si odpustili nepravilnosti in kakšno težko besedo med letom.

Dovolimo si v praznikih drug drugemu pokazati, kdo smo in kako doživljamo sebe ob človeku, ki ga imamo radi. Praznična vzdušja so lahko zelo prijetna, lahko pa so vir prave groze osamljenosti, samote. Ali bom zmogel v teh dneh pokazati veličino očetovstva, ali mi bo uspelo, da se bom lahko notranje umirila in začutila svoje otroke. Povezanost nas bo naredila boljše ljudi. Še toliko bolj, če verujemo, da se je božanstvo učlovečilo in nam prineslo sporočilo, da smo drug drugemu največje darilo. Ne moremo se odpovedati nuji po povezanosti z drugimi, saj sebe lahko odkrivamo le preko odnosa z drugimi ljudmi. Če smo iskreno verni, imamo dolžnost prenašati bogočlovečnost v svoje odnose. Kako? Tako da se zavedamo, da imamo v sebi moč biti prijazen, sočuten, miroljuben, pristen, umirjen, radosten. In to ne le sami s seboj. To smo dolžni deliti z vsemi ljudmi. Tako bo v naših zakonih, družinah, skupnostih lepše. Ideologije ne štejejo, štejejo naša dejanja do sočloveka. Luč ni pomembna, pomembna je svetloba. Tako zelo si vsi želimo biti pobožani in razumljeni od ljudi, ki čutijo milino božiča. Spet nam je na razpolago.