Pri slovenskih rojakih v Argentini

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Arhiv člankov / sobota, 15. december 2018 / 14:15  

Aleksander Igličar z Godešiča, ki vodi Muzejsko društvo Škofja Loka, je že večkrat potoval v Argentino in se srečal s tam živečimi Slovenci, med njimi tudi škofjeloškimi rojaki. Vtisi so tudi ob nedavnem obisku navdihujoči, saj Slovenci daleč od domovine čutijo do nje veliko ljubezen in se trudijo že več generacij živeti kot živa skupnost.

Kaj našega sogovornika tako vleče v daljno Argentino? »Ko sem leta 2008 prevzel vodenje Muzejskega društva Škofja Loka, mi je v roke prišla knjiga Črni Kamnitnik Loma Negra z osmimi novelami in pismi Tineta Debeljaka družini. Debeljak je leta 1945 emigriral v Argentino, žena Vera in trije otroci pa so ostali v domovini in se mu pridružili šele konec leta 1954, ko so se emigrantje na pritisk Združenih narodov in mednarodnega Rdečega križa slednjič smeli združiti s svojimi družinami. Takrat se mi je utrnila misel, da operemo čast Tineta Debeljaka in ga v društvu imenujemo za častnega člana,« svojo pripoved začne Aleksander Igličar. Takrat si je tudi zaželel, da bi Debeljakovi obiskali domovino, a to takrat zaradi bolezni sina Tineta Debeljaka ni bilo mogoče. Hčerki Metka Vombergar in Jožejka Žakelj pa sta pozneje prišli v Slovenijo in sprejeli so ju tudi v domači Škofji Loki. Nato se je Igličar odločil rojake obiskati v Argentini.

Rdeča nit – Tine Debeljak

»Srečal sem se s Tonetom Rodetom in leta 2011 sva se z ženo Mileno prvič pridružila skupini v organizaciji agencije Trud podjetja Družina. V Slovenski hiši v Buenos Airesu sem takrat v dvorani, imenovani po Tinetu Debeljaku, pripravil Debeljakov večer. Zame in zanje je bilo to lepo doživetje, zato se v k našim rojakom vedno znova rad vračam.«

Sin Tineta Debeljaka je leta 2013 umrl, hčerka Metka Vombergar z možem Juretom živi v Buenos Airesu, od njunih osmih otrok dva živita v Sloveniji, pri nas pa živi tudi njun vnuk Andrej Vombergar, ki igra nogomet za Olimpijo. Jožejka Žakelj z možem Jožetom živi v Tucumanu, okoli tisoč kilometrov severno od Buenos Airesa. Imata deset otrok. Ob obisku v Argentini novembra letos se je Igličar srečal z obema družinama.

Ljubijo svojo prvo domovino

V Argentini danes živi okoli 25 tisoč Slovencev. Pet tisoč jih je tja z ladjami prispelo konec leta 1948 in letos so se spominjali okrogle obletnice prihoda. Samo v Buenos Airesu je šest slovenskih domov, tam je tudi Slovenska hiša kot osrednje mesto srečevanja in druženja slovenske skupnosti, s cerkvijo, posvečeno Brazjanski Mariji Pomagaj. »Slovenci so te domove zgradili pretežno sami, nastajali so v petdesetih letih prejšnjega stoletja, in to običajno še preden so imeli dokončno zgrajene svoje hiše, saj so čutili, da morajo imeti svoja mesta srečevanja,« opaža Aleksander Igličar. V domovih imajo učilnice, kjer ob sobotah poteka slovenska šola, tam so športna igrišča, kuhinja, družabni prostor ... Slovenci se srečujejo ob nedeljskih mašah, prirejajo kosila, gledališke igre, glasbene in folklorne nastope. Obiskali so tudi dom Pristava, kjer se je v tem času (na južni polobli je bil začetek poletja) zaključevalo šolsko leto. Učenci, ki med tednom hodijo v redno šolo v španskem jeziku, imajo ob sobotah slovensko šolo s slovenskimi učitelji, ki poučujejo prostovoljno. Vsako srečanje začnejo slovesno, z dvigom slovenske zastave in petjem slovenske himne.

Obiskali so tudi Rožmanov dom v Buenos Airesu, ki je dom za kakih sto starostnikov. Zgrajen je bil ob pomoči slovenskega podjetnika Hermana Zupana, njegova vdova še vedno prebiva v njem. V domu so se obiskovalci iz domovine udeležili maše, ki sta jo darovala »soromarja« župnika Ivan Albreht in Jože Dolenc.

Slovenski dan

Osrednji dogodek pa je bil 25. novembra slovenski dan. Gre za velik dogodek, ko se v enem od domov zberejo Slovenci iz vseh šestih slovenskih hiš v Buenos Airesu. »Dvig zastave, argentinska in slovenska himna, sveta maša, ko zadonijo slovenske pesmi, vse to je zelo ganljivo in kaže, kako Slovenci v Argentini čutijo do svoje domovine in kako se trudijo, da bi tu obstala njihova slovenska skupnost. Kaže na njihovo globoko vernost in ljubezen do domovine, doma v Sloveniji kaj takega redko doživiš,« razmišlja Igličar. Dogodka se je udeležila tudi slovenska veleposlanica Jadranka Šturm Kocjan in v svojem nagovoru med drugim dejala, da obžaluje dogodke, ki se po drugi svetovni vojni ne bi smeli zgoditi, in da v tem obdobju pobiti ljudje zaslužijo dostojen civilizacijski pokop. Po kosilu in prijetnem druženju so zvečer prisluhnili velikotedenskem muzikalu Kerigma (oznanilo) slovenskega avtorja Martina Sušnika, po očetu z Jame pri Kranju. Zborovodkinja Marta Selan Brula je bila prav tako potomka slovenskih emigrantov, režiral pa je njen mož Marcelo Brula. Pri poslušanju tega dela je Igličar našel povezavo s Škofjeloškim pasijonom. Rojake je na koncu obdaroval z monografijo o Škofjeloškem pasijonu, v svojem nagovoru pa omenil dejstvo, da je Tine Debeljak leta 1936 v Škofji Loki pripravil njegovo odrsko uprizoritev. In še eno naključje: tokrat je bila uvodna govornica na prireditvi Debeljakova vnukinja Andrejka Vombergar.

Vsepovsod Slovenci

Poleg Buenos Airesa so obiskali še nekatera druga mesta. V največjem argentinskem romarskem središču Lujan so v kripti darovali sveto mašo pred oltarjem s podobo Marije Pomagaj z Brezij. V Mendozi jih je sprejela Rezka Novak, poročena Nemanič, v tamkajšnjem slovenskem domu so se družili z več slovenskimi družinami: Bajuk, Bajda, Božnar, Nemanič ..., prisostvovali maši in zaključili s prepevanjem domačih slovenskih pesmi. V tem vinorodnem okolju so obiskali poznano vinarno Catena Zapata, kjer jih je sprejel še en Slovenec, glavni vinar Nesti Bajda, po starem očetu Kotnikov iz Čirč pri Kranju. V Tucumanu sta jih sprejela zakonca Jožejka in Jože Žakelj z družino. Med romarji je bila tudi ddr. Marija Stanonik, ki se je udeležila ponovitve nove maše, ki jo je pel duhovnik Pavel Erjavec. Njegova mama Minka je »mala sestrična« ddr. Stanonikove, ki je kot predstavnica sorodnikov iz Slovenije nagovorila zbrane goste.

Aleksander Igličar naniza tudi popotniške vtise z obiska turističnih krajev na severu, kjer so nanje naredili vtis Hrib sedmih barv (kamnine iz različnih geoloških obdobij ustvarjajo prelivajoče se barve), kosilo pri skromni indijanski družini in veliko slano jezero, kjer ob siceršnji industrijski pridelavi indijanska družina še na tradicionalen način, ročno pridobiva sol.