Dvojni jubilej pri Ovsenikovih

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / sobota, 17. november 2018 / 15:50  

Znani kranjski mizar Alojz Ovsenik je pred petimi desetletji pogumno stopil na pot samostojnega podjetnika, ves čas pa mu je ob strani stala žena Marica, s katero sta ta mesec v krogu domačih proslavila tudi petdeseto obletnico poroke. Čeprav sta oba že vrsto let upokojenca, še vedno sodelujeta pri razvoju podjetja, ki ima sedaj ime Biomasa & mizarstvo Ovsenik.

Tisti podjetniki, ki so se pred več desetletji v nekdanji Jugoslaviji lotili samostojne poti, vedo povedati, da ni bilo prav lahko. Toda različne ovire na poti so za nekatere zgolj izziv – in med njimi je zagotovo Alojz Ovsenik, ki se je kot mlad mizar odločil, da bo delal tako, kot si bo želel sam.

»Vzrok, da sem se odločil, da grem na svoje, je bila zagotovo moja velika ljubezen do mizarskega dela. Izučil sem se pri Slavi Zupančič, takratni smučarski prvakinji, ki je bila tudi dobra mizarska mojstrica. Čeprav je bila stroga, imam nanjo lep spomin. Vendar sem si vedno želel delati po svoje, želel sem, da za svoje izdelke od začetka do konca poskrbim sam. Celo leto sem čakal na dovoljenje za obrt. Takrat sem delal še doma, pri Blažunu. Ker sem odraščal na kmetiji, so me naučili hitrega dela. Vedno je bilo vse treba narediti hitro,« se začetkov samostojne poti spominja Alojz Ovsenik, ki je na Jezerski cesti v Kranju začel graditi hišo, ob njej pa tudi mizarsko delavnico. »Takoj ko sem na začetku leta 1968 dobil dovoljenje za obrt, sem se dela lotil sam, imel pa sem veliko prijateljev, ki so mi pomagali. Dobil sem tudi mlade fante, ki so želeli postati mizarji. Tako je obrt rasla. Lahko rečem, da je podjetništvo nekako vedno razdeljeno na obdobje desetih let. Zame je prvih deset let pomenilo predvsem delo za posamezne stranke. Tista leta se je veliko gradilo, dela je bilo ogromno. Zaposloval sem nove vajence, začel pa sem vedno več prodajati na takratno jugoslovansko tržišče. Imel sem velike projekte, od šole do počitniškega naselja Stara Gavza na Cresu, oficirskega naselja v Beogradu in še marsikaj. Veliko smo namreč delali za takratno vojsko, saj so ugotovili, da smo zelo prilagodljivi. Takrat smo večinoma delali okna, vrata in ograje, prav tako pa smo se ukvarjali z žaganjem lesa. V tistem obdobju sem še najmanj dela sem imel doma, v Kranju, saj takrat privatniki nismo imeli dobrega slovesa. Toda v to sem vživel in ko sem začutil, da delo na južnih trgih usiha, sem začel vedno več sodelovati z Nemci. Takrat smo se usmerili na večje dele galanterije, od garderobnih sten do obešalnikov in okvirjev za ogledala. Imeli smo velika naročila, tudi več tisoč kosov. Ko smo se prilagodili njihovim nizkim cenam in začeli služiti, pa so ugotovili, da cene lahko še znižajo. Takrat sem rekel, da za tako nizke cene pač ne bomo delali. Danes mislim, da to ni bilo prav. Oni so se usmerili na Tajsko, mi pa smo za Nemčijo delali nekaj manj in že takrat sem čutil, da se bo treba preusmeriti. Sodelovati smo začeli z Avstrijci, in ko se je Slovenija odcepila od Jugoslavije, smo večinoma delali za Nemce in Avstrijce. Seveda s svojo blagovno znamko,« pravi Alojz Ovsenik, ki je v letih, ko so imeli največ dela, imel več kot štirideset zaposlenih. »Vse panoge so imele krize in tudi mizarstvo se ji ni moglo izogniti. Jaz pa sem imel že novo vizijo, saj imam vse življenje željo, da pospravim svoje smeti. Med prvimi sem začel kuriti peč na lesne odpadke. Kupil sem tudi mlin za lesne odpadke in ob zadnji krizi smo se odločili, da začnemo z zbiranjem in recikliranjem lesnega odpada. Sedaj drobljeni les prodajamo v Avstrijo,« pravi Alojz Ovsenik, ki je skupaj s podjetjem doživljal vzpone in tudi padce. Ves čas mu je ob strani stala žena Marica, ki je službo v takratnem škofjeloškem Tehniku kmalu zamenjala za delo v domačem podjetju. Prav tako sta se v podjetje vključila hčerka Mateja in sin Domen, v zadnjih letih pa tudi vnuk Filip. »Smo ekipa, ki si ves čas gleda v oči, ki sodeluje in znova veliko investiramo. Podjetje je v vzponu, trenutno je devet zaposlenih, spet imamo tudi več mizarskega dela, poleg tega se ukvarjamo z biomaso in prevozništvom,« pravi Alojz, ki mu pri vodenju podjetja Biomasa & mizarstvo Ovsenik pomaga direktorica Lidija Bregar.

Kot pravi Alojz, je bila njegova desna roka vedno žena Marica, s katero sta pred dnevi praznovala petdeseto obletnico poroke. »Ženske imate prav poseben dar, da na stvari gledate s širšega zornega kota,« pravi Alojz, ki je ponosen na oba otroka in štiri vnuke: Filipa, Luka, Krištofa in najmlajšo Avo. »Seveda se je v petdesetih letih zgodilo marsikaj, zato je treba veliko potrpežljivosti in tudi iznajdljivosti,« ob dvojnem jubileju ugotavljata Marica in Alojz Ovsenik in hkrati dodajata, da sta kljub obilici dela in skrbi doživela veliko lepih trenutkov, vedno pa sta imela rada tudi umetnost.

»Vsak način življenja ima tudi svoje lepe trenutke in vedno jih je treba po zdravi pameti tudi izkoristiti. Midva sva se veliko pogovarjala, pri različnih ambicijah me je žena dostikrat ustavljala, čeprav sem tisto, kar sem si zamislil, vedno tudi izpeljal,« pravi 76-letni Alojz.

»Želiva si zdravja, da bi lahko delala in da bi podjetje napredovalo,« pravi Marica, Alojz pa pojasni: »Kljub temu da sem že 16 let upokojenec, še vedno diham za podjetje. Brez tega bi bil kot riba brez vode.« Nato smeje, a odločno doda: »Želim si tudi, da bi Marica še dolgo tako dobro kuhala.«